Gugalnica

Mladinček se guga. Tole ni moja domislica. Ko je Lubica prvič omenila, da se mulc guga, sem mislil, da se hodita na igrišče zibat za kak centimetrček gor in dol. No, mali je potem dokazal, da se imenitno zabava, ko se (v zaščiteni kletkici) guga kot "taveliki" otroci. Na gugalnici streže tudi s svojim uživaškim nasmehom in cviljenjem. Aja, moram priznati, da me je po guganju zaneslo. Mukija sem posadil še na vrtiljak, pa je seveda v prvi sekundi čofnil na smrček. Oči lump.
P.S. V Kamniku se reče guganju gujsanje. Beseda mi je skrajno ne-všeč. Se pa lepo rima v pesmici, ki jo ponavlja mulčeva mati, moja žena. V verzih nastopata dva pujsa, enega na koncu prodajo, drugega pa zakoljejo. In to poje 9-mesečnemu otroku?! Mami lumpa.

Kdo hoče igrati za Chelsea?

Chelsea (link? ha ha, kar išči) se povezuje s poslovno skupino AEG (ne, to niso uni tipi z belo tehniko in podobno šaro), ki ima v lasti pol ameriške (ha ha) profesionalne fuzbalske lige. Fino, še več štacunarstva. Med predlogi mi je najbolj všeč tale: "The Premiership champions wil also be involved in a reality television show that will reward the winner with a professional contract at Chelsea." Super, kva iščejo, fuzbalerja, potrčkota, ščipokarta? Pih, naša familija s tem ne bo imela težav, ker je fuzbal edini šport, v katerem nas ne moti rdeča barva dresa. "Od malega sem navijal za Arsenal," bo lahko čez 15 let ob podpisu prve težke pogodbe, ki bo fotra za vselej rešila mukotrpnega dela, izjavil Muki. Če seveda ne bo tekač (ja, Delov Polet ima včasih prav lepe fotke :)), kuhar ali drugi Billy Elliot.

Prvi tek

Familija praznuje: prvič smo imeli v cilju kakega teka več kot enega predstavnika (to sem ponavadi jest, zastavonoša oči) - tokrat smo pribremzali kar trije! Na 6. malem kraškem maratonu smo sicer tekli le na 8 kilometrov (sponzor: tista famozna margarina, ki menda znižuje holesterol - bljak, pa že raje tvegam zdravje in jem kaj užitnega) in suvereno pritekli na cilj v zlati sredini. Lubica, ki je še dan prej tožila nad bolečinami v nogi, je bila zelo zadovoljna, Muki, ki se je pustil po progi peljati v svojem vozičku (aha, zato smo rabili tak športen model), pa je od štarta do cilja spal in tako zamudil zmagoslavje. Cilj, prehiteti dva neobetavna pacienta (Miha & Seba, sori), je bil gladko izpolnjen. Še povprečni kilometrski čas: 5.30. Ni bogvekaj, ampak za spomladanski družinski tek z vozom tudi ni tako zanič. Naslednji cilj (samo fotr): tek trojk na ljubljanskem Pohodu. Uf, bomo spet lovili sapo po hosti.
Hej brigade hitite, razpodite, zatrite požigalce slovenskih domov. Hej, mašinca zagodi, naj odmeva povsodi, naš pozdrav iz slovenskih gozdov!

Adijo, Chef

V South Parku so se znebili Chefa, ker je njegov "posojevalec" glasu Isaac Hayes potegnil surlo zaradi norčevanja iz scientologije. Matt Stone, eden od avtorjev, je Isaaca sesul, da v 10 letih in 150 epizodah ni imel težav z norčevanjem iz drugih vernikov, zdaj pa je dobil nenaden napad verske občutljivosti. Pa kva, meni je tako bolj všeč Kyle. Sicer pa si lahko svojega junaka izdelaš s tole mašino (glej primer; pozor: "save as" ne dela, ko si fertig, moraš uporabiti "ctrl + alt + prt scr" in potem spopati slikico v kak primeren program).

Mačja nebesa

Spet eno mačje blogovanje. V večna lovišča je pri častitljivih 18 letih odpredel Humphrey, muc z Downing Streeta 10, ki ga je iz toplega doma napodil Tony Blair. Slava mu. Mačku, ne Tonyju.

Malo lačna, malo sita?

Zadnjič sem razmišljal, kaj bi še lahko počel v življenju. Morda bi bil lahko tekstopisec za naše iber zvezde. Plestenjak bi že rabil enega. Pred leti je tulil "ker te ljubiiiiim, ljubiiiiim, ljubiiiiim", potem mi je paral ušesa z uspešnico (ojej) Iz pekla do raja - zdaj ko sem našel tekst, končno vem, da je ena vrstica v španščini :( Ampak okej, ni panike, saj lahko človek Jana izključi, ne? Ampak kva naj naredim, ko pa hudič kot Predigra (to je tisto, čemur pravi smrdljivi državni mega protežiranec Uvertura) tuli iz telefona moje Lubice in ga moram poslušati 10-krat na dan? "Pleši z mano Lolitaaa, nisva lačna nisva sitaaa" ... Aj jaj jaj. A se reče temu bistroumni nesmisel? Kozlarija? Kr neki? Kaj sta potem, ti brihta, če nista ne lačna ne sita? Če je finta le v tem, da se stvar rima na Lolita, lahko zlahka potuhtamo še kaj bolj bedastega: "pleši z mano Lolita, grda baba si zapitaaa, jezik daj v mojito, v gobec stlači si kremšnitooo" ... Kaj praviš, Jan?
Aja, fusnota: moja "predigra" so Smithsi, Panic (glej tudi tale blog). Moji prijatelji klicatelji večinoma niso srečni.

Čast in slava

Pride "medijski dogodek leta" (okej, tega si nisem izmislil sam) in kje ga pričakam? V večerni obleki v dvorani, v družbi svoje prelestne žene? Ha ha. Sem fasal delovno funkcijo in sem imel čast zabavati (beri: intervjuvati) nagrajenca za življenjsko delo. Glede na to, da smo siromaka za dve uri do podelitve zaprli v kevder Cankarjevega doma (okej, v "deluxe" garderobo), sploh ni bilo tako slabo, razen tega, da sva se razčvekala in je štofa za intervju dvakrat preveč.
Kolateralna škoda: Lubica brez zabave, jest brez ogleda dogodka. Pa drugič. (Okej, to govorim ob pasjih procesijah naše bajte že deset let, pa mi nikoli ne rata.)

Blogovanje o mačku

Alexis Petridis, edini kritik v angleškem GQ (hecno, link danes spet ne dela, če pa klikneš na GQ.com, vrže ven, hm, nemški GQ), ki ni videti do nezavesti zaljubljen vase in v svoj iPod (glej Dylan Jones - linka do njegove abotne knjige sploh ne mislim pripopat - et al.), sesuva kretene, ki se gredo iPod jacking - izštekaš svoje slušalke, pograbiš soseda in se vštekaš v njegov iPod, da vidiš, kaj posluša (lubi boh, primerjava s tem, da bi hodil po oštariji in vsakemu gostu namočil prste v talar, da bi videl, kaj je dobro, je zelo primerna). Žal Petridis govori tudi o blogih in pravi da na vsakega dobrega pride nevemkoliko takih, v katerih avtor razlaga, kva je včeraj jedel njegov maček.
Evo, uradno razglašam ta blog za drek: naš maček je včeraj jedel brikete Hill's tako kot vsak dan. To ne bi bila novica niti zame, če ne bi taisti revček (mačkator, ne g. Hill) zaradi vidnega hujšanja in kozlanja obiskal svojega prijateljčka (odrezal mu je tiča, ko je bil še majhen - on mačku in ne obratno ter ko je bil majhen maček in - hm - tudi tič) veterinarja. Ta je za 15 čukov (čiščenje avta, v katerem je mucek pustil tono dlake, ni všteto) ugotovil, da ima il gatto "povečane bezgavke", da pa je lahko to skoraj karkoli. Ptičja gripa ni, sicer pa noben trot tega ni mislil. Mačku so vzeli kri, več podatkov dobimo danes. Lepa reč.

Update: (dan pozneje) Mačkonar spet pri dohtarju. Ta brihta meni, da ima kastrirani sobni maček (število kontaktov z živalmi, če odštejemo pozoren pogled na ptičke skozi zaprto okno: 0, nula) mogoče mačji aids. ("Inkubacijska doba je lahko do 10 let, žival se lahko naleze od staršev.") 10 minut in 7 čukov pozneje maček potrjeno ni pozitiven. Domov greva z antibiotiki in (maček) s postriženimi tacami, ker so mu jemali kri. Po najboljšem scenariju ima kakšno bakterijsko sranje, po najslabšem pa rajši-ne-razmišljam-kva.

"Ovo je zemlja čuda!"

Torej, v soboto je bilo takole. Nekje po koncu nadaljevanke Telesa (Bodies), ki je mimogrede za moj um seveda, no ja, ne bolj ljubka, ampak mogoče bolj gledljiva od Urgence (ER), sem se sprehodil po teletekstu. Potem sem šele ugotovil, da je pobralo Slobota (če že koga kaj zanima, lahko gre na B92, na Indexu je štorija o osmrtnici, pod katero je podpisan tudi Gotovina, sicer pa je misli o "totem pesu", kot je Slobota klical deda, fajn strnil Jure Longyka v Telstaru), in šel gledat, kakšen je spored na RTS. In na kaj naletim? Na komemoracijo? Fešto? Kje pa - na prenos srbsko-črnogorske tekme za Eurosong. Tale srbsko-črnogorski je treba vzeti dobesedno. Po spominu gre zgodba približno takole (muzike nisem videl/slišal).
00.00 - Začne se glasovanje. 8 članov strokovne žirije + 9. "član" - publika ("televote"). Na oder pride prvi član žirije. Črnogorec da 12 pik črnogorskemu boy-bandu (ČGBB), publika v Sava centru rahlo zažvižga. Drugi član žirije, Srb, da 3 pike ČGBB in 12 pik srbskemu favoritu (SF). Aplavz v hali. Našpičim ušesa, to zna bit' zabavno.
00.15 - Potek mi je zdaj jasen. "ČG stručkoti" dajejo nule SF in dvanajstke ČGBB, "SR stručkoti" dajejo dvanajstke SF in sem ter tja kako piko ČGBB. Na oder pride star Črnogorec in pove v tistem lenem dialektu, da "sa mirnom savjeeešću glasa ovako": 12 pik ČGBB, SF prst v rit. Surprise, surprise. Publika je že fajn besna in se dere kot v starih cajtih "uaaa". Naslednji SR stručko besno prikoraka gor in reče: "Eto, mi ćemo da glasamo pošteno." Da nekaj pik ČGBB in 12 SF. Publika ni srečna. Sem že dobre volje in čakam nadaljevanje.
00.25 Strokovno "glasovanje" je končano, ČGBB vodi za 7-8 pik, publika pizdi vse glasneje. Na ustnicah mi igra hudoben nasmeh.
00.30 Preštejejo se še glasovi publike, SF je dobil 12 ampak ČGBB pa tudi enih 7 pik in ČGBB je zmagal. Res? Pol dvorane besno vstane in hoče domov. Ko voditelj v predpotopni garderobi in njegova joškasta spremljevalka pokličeta podeljevalca nagrade, pride na oder eden od SR stručkotov (morda bi moral celo on dati nagrado?) in pove v mikrofon, da to nima veze s poštenjem. Nato besen odpujsa. Voditelja pokličeta ČGBB, naj pride zapet "zmagovalno" pesem. ČGBB se primaje na rob odra, glasbene matrice ne spustijo. Publika vpitje "Lopovi, lopovi!" (ah, lepi spomini na staro jugo-košarkarsko ligo) zamenja z enako jeznim "Napolje, napolje!" Vsuje se toča letečih predmetov in pred flašami ČGBB pobegne v zakulisje. Malo manj kot ščijem od smeha.
00.35 To je to, si rečem in hočem spat. Napaka. Po minuti ali dveh kaosa pride voditelj nazaj na oder in iz kota strogo resno blekne: "Ovo je zemlja čuda." Zdaj se bom pa res poscal.
00.36 Na oder pridejo SF, torej drugouvrščena skupina, in zapojejo svoj komad ob splošni evforiji v dvorani. Da bo bolj zaleglo, zapojejo kar dvakrat. Nato eden od pevcev zaželi "laku noć onima koji mogu mirno da spavaju" in fešte je zdaj res konec. Kar malo otožen, ker je cirkusa konec, se odrežim v posteljo.

Epilog: glasovanje razveljavljeno, danes naj bi razpravljali o nastalem položaju. Mimogrede, SF, pravzaprav duo Flamingosi, ima čisto zanimivo stvar z naslovom Ludi letnji ples.

Update: storno, ne grejo v Atene. Srbi se zezajo, da so v 15 letih le dosegli civilizacijski napredek: razpad stare države je napovedala krvava fuzbalska tekma Dinamo-Zvezda leta 1990, razpad nevemkatere SCG/ex-Yu tvorbe pa samo par letečih flaš na glasbenem festivalu. Lep napredek, ni kaj.
Update 2: potrjeno ne grejo, mesto v finalu je dobila Hrvaška. Civilizacijski napredek, dobrososedski odnosi, ha?

Zobar kliče :)

Za nami je še en prekratek vikend, med katerim se je izkazalo, da
a) Muki spi dlje, če mu narediš v sobi temnico (bravo, oči, hvala, Tesa)
b) Muki ne bo brezzob vse življenje (zapišimo datum prvega zobka, 11.3., le dober teden pred 9. mesecem) - juhuhu!
Sicer se je bolj počivalo, vreme je bilo usrano, prva knjiga, ki sem jo prebavil po Londonu, pa tudi nič posebnega. Bringing Down the House se začne napeto in zanimivo, tudi če nisi hazarder, ampak potem se začne ponavljati.
Delo spet kliče, zato pride poročilo o ogledu srbsko-črnogorske Evrovizije (burka!) jutri.

Sneg

Zoran Predin je že zdavnaj izgubil svojo ostrino, ampak tale njegov citat (iz dnevnika v Sobotni) je uporaben za vse večne čase. Še posebej, če 10. marca sneži (kot se modno reče) "kot pri norcih". Torej: "To belo sranje naj pada v hribih."
Sicer pa ne bomo malenkostni: Muki je bil včeraj na Pediatrični zaradi refluksa. Zdravnik je na oko ocenil njegova zdaj že kar markantna lica in rekel: "Aha, ste prišli na poslovilca?" Torej, 71-centimetrski in 8.200-gramski (to je še vedno okrog 25. centila - kakšni fat boys so potem tisti v recimo 75.?) mucek je uradno zdrav. Juhu!

Kdo je pacientski prvak?

Huraaa! Kje ste? Ni vas? Kdo je najuspešneje zvozil slalom med pirovskimi kriglami, kozarci s "takratkimi", nažiranjem s hrano in premagal konkurenco v šopku barskih igric? Jest. Neverjetno, česa takega res nisem pričakoval. (Govorim kot kaka gos na oskarjih.) Suvereno sem zmagal na biljardu, bil v zlati sredini na kalčotu, s kviskotom deklasiral druge Paciente na bowlingu (vprašanje za rekreativce: zakva je treba oponašat štorkljo in metat kuglo v hecnem loku, ko pa jo lahko zažuliš naravnost po kmečko in prideš do 190 pik kot jest? začetek: 4 x strike, he he), kot običajno popušil na fliperju (zadnji, OMG), nato pa šokantno (sproščen, ker nisem računal na kaj posebnega) osvojil še drugo mesto v šuliju in na pikadu. Bravo jest, dovolj je bilo za skupno zmago na 4. pacientskih igrah.
Opombe: Seba je naredil lepe medalje v slogu olimpijskih, Šved je pozabil prehodni pokal, Borči je zamehuril in ga ni bilo, Metka je noseča (pa ne z Jankotom, ampak s Primožem), Milka ni Gorenjka, fotk in reportaže pa še ni na naši strani (trenutno ni tam čisto nič), ker po vrnitvi iz Londona in igrah še nisem imel cajta, prej je bil pa tako čisti kaos.

Na zahodu nič novega?

Zdaj je pa dovolj. All work and no play makes Jack a dull boy, a ne? Za trenutek bom torej odrinil v kot resno delo in kliknil "refresh" na spomin, preden gre vse v maloro. Torej, kaj je novega v Londonu? Na RCA, kamor sem odpujsal v vlogi pisuna po milosti British Councila (hvala, hvala) spremljat dva zabavna nagrajenca (Miha in Mitja, hvala za družbo), sem videl kup odtrgancev, recimo žensko z veliko žago, famoznega profesorja in presenetljivo veliko Slovencev (in še Hrvatje, ki so tam, govorijo slovensko, brez heca). V mestu sem videl milijon iPodov (vodstvo je prevzel nano), Tadeja, ki je končno začel pisat blog ('bemti, na dveh koncih?! tule in še nekje drugje - oh, ne spet na tej Rozini, no :)), Johna, ki na Teamtalku skrbi za odvisnike od Yahoojevega fantazijskega fuzbala (za eksperte YFF) in enih par štacun. Prinesel par kozlarij za Mukija in Lubico in superge zase. Menda so grde, pa še ime sem pozabil, tako da ne morem pripopat povezave. Pih, jih bom slikal v slogu Crnija :) Še kaj? Aja, ko prideš na letališče, te vsakič dražji Stansted Express pretenta s plakatom v slogu "Do centra je 531 semaforjev - hočete tvegati?" Potem prideš na vlak in kaj ti pove babura iz zvočnika? Ha, "čez vikend krampamo po tirih, namesto z vlakom vas bomo odpeljali nazaj na letališče z busom"!? No, saj je šlo še kar gladko, eno urco, brez zastojev. Sicer pa gremo drugič na Otok s familijo, bo bolj zabavno.
In kaj sem zamudil doma? Mladinček zna po novem sam vstati v stajici in se vedno več smeji. Lušten. Čombe je rahlo žalosten (depresija zaradi mulčka?), čeprav ga crkljamo, kolikor gre. Revček.