Na kraju zločina: Primož

V zadnjih dveh dneh je Muki počival doma in se šparal (ven je skočil le za kratek čas, recimo k dohtarci pokazat svoje virozne pike, ki še niso hotele izginiti). Sva pa njegova starša šla raziskat zadeve na Primoža. V zametih sva v dveh poskusih srečala famozno Ružo (dvakrat!) in Rudija. Ta se spet ni vpisal v buklo, zato več o Ruži. Zapišem lahko, da je vsaj v videnih poskusih igrala fer, če ne še več. Videla sva jo čisto zgoraj in čisto v podnu, dodati pa je treba še to, da je gazila po snegu brez palic in brez derez.
Zadeva o rekordih se zapleta in je odličen primerek "slovenceljnovske" (kak izraz, ha?) zgodbe. Imamo fovšijo (taščina prijateljica, mati znanega alpinista, zna povedati, da je "videla Ružo, kako je obrnila daleč pred izhodiščem in šla nazaj gor"), ksenofobijo ("Ruža je južna") in zamero (črtanje v knjigi). Kot sem že napovedal, bo tole še zanimivo, zato jo bom v ponedeljek z veseljem mahnil past fribce in se privoščljivo smejat (evo, Slovencelj) na podelitev nagrad. Sicer pa sem na poti navzdol (gor sva tiho, ker sopihava) Lubico gnjavil s teorijo. Predlagal sem, da bi ustanovila Preiskovalno komisijo za pojasnitev zločinov na Primožu (parlamentarno, plačan job) in uredila tekmovanje. Preprosto: rabila bi samo dva avtomata (recimo taka od Skidate). Enega bi postavila v poden, k lovski koči, drugega na vrh, potem pa naj penzionisti kar pešačijo. Nadgradnja teoretičnega načrta (webcam, prstni odtisi, satelitsko opazovanje) sledijo v enem od prihodnjih spustov. Lubica nad mojim razmišljanjem ni navdušena. Hm.

Ruža Jovčeva

Prazniki pa taki. Spet v službi - po "razpoloženjski", debelo uro trajajoči vožnji čez 20 centi frišnega, večinoma nespluženega snega. In vikend? Pustimo ob strani drevešček (obeski so premajhni, prihodnje leto kupiti nove) in darilca (lepa, uporabna, hura!). Mukec je za božička dobil virus, zaradi katerega je tri dni pasel vročino (zabremzal je na srečo pri 38,5). Ves čas smo bili zaprti noter, čeprav nama je ratalo enkrat oddati mulca štuk nižje in solo pobegniti na Primoža (glej tudi tukaj). Tam sva namesto na idilično vzdušje naletela na škandal. Naj pojasnim. Na Primoža rinejo kot na vsak kucelj ob lenih izletnikih in nedeljskih uživačih tudi poblazneli "števci" - kako pa naj rečem ljudem, ki delajo nekaj samo zato, da delajo črtice? Taki so kot tisti utrganec iz Muppet Showa, ki je jedel klobase, zato da jih je štel. Torej, kdo je lahko rekorder v lazenju na hribček (kva pa vem, 45 minut povprečne hoje gor) nad Kamnikom? Odgovor je bil do lanskega leta preprost: penzionist, moški, ki ga doma čaka ljubeča žena z župo in se ne pritožuje, če dedec petkrat na dan rine v hrib. Lani je uradno zmagal Vinko Mrgole (menda ga je pred kakim mesecem užgalo v hrbet), sledil mu je Rudi Zore, se pa žal ne spomnim točnih cifer (1100 pa 750??? - takole zelo na pamet - ne me držat za besedo!!). Vinku zamerim, da včasih ne štarta v podnu, ampak se zapelje (ojoj) čez prvo strmino (sem ga videl na lastne oči), Rudiju, ki je sicer menda naš skoraj sosed, pa to, da se ne vpisuje v knjigo, ki čaka pohodnike pri oštariji na vrhu. (Piše doma v svoj zvezek, gori se včasih sicer pofočka, ampak na koncu leta pride in reče "tolk jih mam" in mu verjamejo.) Letos bo podelitev pokala in medalj najbolj vztrajnim - 2.1.2006 ob 10. uri - vsekakor napeta. Enkrat marca se je namreč po pripovedi prijaznih oštirjev kot feniks pojavila misteriozna vdova Ruža Jovčeva, "Makedonka v navadnih čevljih, hujša kot Vinko, desetkrat je bila v enem samem dnevu gor, shujšala je že 19 kil". Babnica je očitno postala pretendentka na prvo mesto in to neznanega tekmeca hudo moti. Ružino ime je namreč v knjigi zadnje čase vselej prečrtano. Kdo to počne in zakaj, se še ne ve. Naju z Lubico fajn matra fribec, tako da jo bova še mahnila gor. Že danes popoldne, če bo po sreči. Pogledat, če rine Ruža gor tudi v snegu.
Še nujen pripis: danes bi morala biti naša družinica po originalnem planu v Londonu, pa ni. Šmrc. Pa prihodnjo pomlad, skrajni čas je, da gre Muki malo naokrog.

"Praznično" vzdušje

To je en navaden drek. Petek, dan pred božičnim večerom, vsi so že doma ali bezljajo po štacunah, jest pa spet dežurni. Lubici igra na telefonu "Driving Home For Christmas" (Chris Rea je fajn). A že mamo okranclano drevo (a je kdo opazu, da sem zgubu občutek za slovnico?)? Nimam pojma. Pravkar dobil SMS: "Mali ima vročino." Bravo, krasno, jaz pa čakam usrane printe. Zdaj grem gledat, kako nam kaže, potem bom pogledal nujne stvari in potem bom šel. In še bolj potem bom izključil možgane. Krasno, še en SMS, še višja temperatura. Vesele praznike :(

Žur, tretjič

Takole, za ta teden bo dovolj. Včeraj smo jo mahnili na potep še s Pacienti. Kot se spodobi za gospode v ne najbolj rosnih letih, smo se vedli dostojanstveno, pa tudi teme pogovora so bile primerno uglajene: a) zdravo življenje b) razmišljanje o dobrem počutju c) izmenjava mnenj o onstranstvu (predlog, da bi namesto pokala na pacientskih igrah postavili en nagrobni kamen in dali vanj gravirati imena zmagovalcev, za zdaj ni bil sprejet). Največ časa smo posvetili točki a), zato se bom poskusil podrobneje spomniti pogovora. To ne bi smelo biti pretežko, ker je bila poraba alkohola zelo zmerna, sploh pa smo zraven še jedli pizzo v Dvoru (link? uradne strani ni, ena ocena je na smrdljivi Kulinariki, na edini pravi gurmanski strani je pa ni - ampak stran je pa fajn). Torej, Tramp ima teorijo, da je treba prisluhniti telesu in mu dati hrano vsakič, ko zakruli spodaj v želodcu. Šest kur, tri pire, karkoli si telo zaželi - to je prava pot. Tramp, ki ima po lastni navedbi ta hip 94 kil, je postregel še z vrsto empiričnih ugotovitev in brezplačnih nasvetov. Naj naštejem nekaj najzanimivejših: "Še nikoli se nisem v svojem telesu počutil tako dobro kot sedaj!" / "Ornk dec ima vsaj 90 kil!". Prijazno je svetoval tudi drugim: "Mare, poglej se, ti si kot rahitična blondinka! Ti bi imel komot 110 kil!" / "Seba, lej se, kako si shujšan. Namesto da bi testiral svoje telo in naredil eksperiment, se zredil na 300 kil, pustiš babi, da ona dela eksperiment na tebi. Ti si umeten produkt. Poslušaj me, sem starejši od tebe." / Še nasvet zame: "Ti si neperspektiven, ker se ne rediš. Če bi imeli reality show, kdo se bo prvi zredil za 100 kil, bi tebe fuk***i ven prvi teden." No, na koncu je le priznal, da je Metki, od katere je zdaj težji vsaj za 100%, "vedno bolj jasno, da živi v hiši eksperimentov". Mimogrede, idealna teža? Tale kalkulator mi svetuje na 186 centijev 78 kil. Ta hip sem 4-5 kil prelahek, je pa Tramp žal pri isti višini verjetno za spoznanje pretežek. Ampak če se dobro počuti ...
Drugi dogodki dneva: ljudem se je zmešalo in vožnja čez BTC (pozabil sem kupit ene frdamane liste - nalepke za flaše) se je vlekla kot kuga. Sicer pa je danes tudi dan, ko gre v rit slovenska sekcija BBC-ja. Moje sožalje, precej superfantastični Tadej.

Žur, drugič

Lep pozdrav od šampiona firme v bowlingu :) Ker sem kot že rečeno dan prej v Tristotki treniral in sem se ob tem včeraj odločil še za projekt "z glavo na zabavo" (okej, pri kegljih sem potem le presedlal na pir) in srebal smrdljivo pepsikolo (edine prave kole ne strežejo, ubožci), je bil rezultat seveda pričakovan: gladka zmaga, ha ha. 174 kegljev je bilo dovolj za triumf, 191 v zadnji rundi pa dodatek za umetniški vtis. Žur je sicer predčasno umrl - ob polnoči so nas prav na grdo spodili. Nič hudega, danes je na sporedu tretja runda s Pacienti.
Dodatek: še Mukijev status. Zmerno zadovoljen, čezmerno kozlal, lepo spal. Ob štirih je nekaj postokal, se pustil pobožati in zaspal do jutra.

Žur, prvič

Preživel prvo novoletno zabavo. V tristotki smo metali kugle (2 x sem pristal pri 147) dobesedno sto na uro. To se zgodi, če igraš z Gorenjcem. Z Badžotom sva v eni sami uri odigrala štiri partije in odmetala še pol pete :)) Potem je sledil biljard, po pirčku pa še ena runda bowlinga. Dosegel sem absoluten rekord: 87 ušivih pik. Evo, znanstven dokaz, kaj naredi alkohol.
Potem smo jo mahnili v center in ugotovili, da smo res stari. Niso nas hoteli spustiti v Klub mariborskih študentov, pa ne zato, ker bi bili proti Mišotu, ampak zato, ker nismo bili videti kot študentje. No, Badžo je zaplet rešil diplomatsko: "Mi smo policaji z viške postaje. Spuste nas not, če nočte met scene," je pihnil na dušo redarjem pred vrati in že smo bili not. Čez četrt ure smo po isti poti lokal zapustili - brez incidentov in brez govornika, ki si je našel enega Dolenjčka in nadaljeval popivanje po svoje. Projekt "brez glave na zabavo" se je končal ob 01.30, ko me je Lužca varno pripeljal direkt pred domači prag. Lubica je bila še za silo pokonci - Muki, ki še kar nekaj kašlja in je celo dobil kak dan hausaresta od zdravnice, ga je z luno spet biksal po svoje.

Praznovanje

Ali obstaja decembra kak dan, ki ni praznik? Včeraj se je končalo vsakoletno srečno trimesečno obdobje, v katerem je moja žena 2 leti mlajša od mene. Lubica jih ima od včeraj na grbi akhm ... enaintri ... dvaindvajset :)) Praznovanje je sicer popestril Muki - šele popoldne je nekako pogruntal, da bi bil lahko za praznik svoje mame dobre volje.
To pa mu vsekakor ni bilo jasno v soboto, ko je bil sam star natanko pol leta, hiša pa je bila polna zaradi družinske fešte ob Lubičinem rojstnem dnevu. Kljub temu (ali pa morda ravno zaradi tega?), da so ga crkljali vsi po vrsti - babice, tete, mulci - je proslavljal z ognjemetom tuljenja. Vidno izmučen je omagal okrog 20.00, a je nato že okrog 22.30 s pravim občutkom za dramo zatulil iz svoje postelje ravno v trenutku, ko je zbrano občinstvo v dnevni sobi slišalo stavek: "In zmagovalec Bara je ... Andrej!" Ah, Bar. V stavi z Nino sem bil za las ob pizzo in liter Portugalke, ampak nič hudega. Lačen in žejen v naslednjih dneh ne bom: danes žur s hokejskimi pacienti (šenčurska sekcija), jutri sindikalec (oboje v Klubu 300), pojutrišnjem pa še "pacientsko novo leto". Lani se je v Lepi Žogi končalo z elektrošokom, karaokami na okenski polici ob fliperju in Borčevim osvajalskim podvigom - kaj bo letos???

83% sreče

Pih, eni "znanstveniki" imajo pa res čas. Neki Nizozemci so analizirali tole znamenito teto in ugotovili, da je videti "83-odstotno srečna". Zgodba je rahlo bedasta (če se izrazim zmerno in ne besno, kot bi se, če bi imel malo več časa). Bi pa z veseljem povedal tistim brihtam, da ne rabim njihove znanstvene tehnike, ker lahko svoj nasmeh v procentih ocenim sam. Današnji rezultat: 0%! Zakva? Zato ker sem včeraj pribremzal domov zvečer, pojedel, dvakrat slikal Mukija in z njim pogledal knjigo, ga umil, za par minut videl Lubico in nato v objemu zaspal na kavču, vstal sredi noči in bil natanko 12 ur po odhodu iz službe spet nazaj za računalnikom. Hura, še en naporen dan, ampak potem je pa vikend. In zvečer greva v kitajsko (ne, Sečuan seveda nima spletne strani). Hm, dajmo spremenit rezultat in recimo, da se smehljam 50%. Razcepljena osebnost, kot ponavadi.

"Žalostni" Muki

Prišel sem domov in naletel na kaos. V spodnji kuhinji pri Sovici vse razmetano, Lubica je nekje v daljavi govorila po telefonu. Mukija nikjer. Na koncu sem ga le odkril v dnevni - mucek je spal. A že čez nekaj minut se je borec žalostno oglasil. S počenim glasom, ki je izdajal daljši jok, je sporočil, da je lačen. Lubica ni bila happy camper: mulca je zašpecala, da a) ni hotel jesti brokolija in avokada (ja, kdo normalen bi pa jedel tako kašo?) b) joka kot dež c) (logično) se nič ne smeji.
In tukaj potem nastopi Super Oči (to sem jest). Hopla, malega v voz, v papirnico skopirat par receptov (čakal pol ure, ker je en obupanec pred mano kot megla kopiral nek učbenik). Nato sva šla še v knjižnico in k sosedu. Tam je Muki na toplem začoril, še prej pa je namenil svetu par nasmeškov (glej zgoraj). Dobro voljo je obdržal do večera in kljub temu, da je zunaj grozila polna luna (ta pride na meni danes) nato spal do jutra.

12.12., devetič

Nekje sredi snežne pravljice pod teto Luno je rekla "jest te mam tok rada" - ali pa sem to rekel jaz. Kdove, se v vsem tem času še nisva zmenila o uradni zgodovini :)) Eno poroko in enega mladička (glej zgoraj) pozneje praznujeva danes devet let. Ha!
Drugi pomembni dogodki na današnji dan: na radiu so povedali, da ima rojstni dan tista pevka z dvema prijateljicama, ki jo vedno prehitevata, in potem me je firbec gnal, da sem šel preverit še na Wikipedijo. Par požarov, rojstni dan Franka Sinatre, državni praznik v Keniji, nič usodnega.

Foto, prosim!

Tukaj naj se namala en len maček! Takole, ena Čombetova (sori Beko, saj doma te bom še naprej klical po pravem imenu!) fotka iz arhiva, samo zato, da preverim, kako deluje Hello.

Hura, petek!

Same neverjetne stvari. 1.) Zunaj sramežljivo sije sonce. 2.) Jutri ni treba vstati. 3.) Muki je prespal celo noč - od 21h do 08h!
Hja, me prav zanima, kaj še bo. Morda bo pa razgrajal danes, ko bo Lubica zunaj na žurki z babami, jaz pa bom doma mirno parkiran pred tevejem ob žrebu skupin za svetovno v fuzbalu.

Dodatek (13.20): tole je že fakin šokantno. Včeraj popoldne sem začel težit, ker je v moji pisarni minus (klinčeva izolacija in fuč klima), ta hip pa je skozi vrata pricvilil moj novi najboljši prijatelj: Matrix. Evo, zdaj naj pa zunaj kar zmrzuje :))

Bloody Stokke

Muki ima nov šefovski položaj v kuhinji - po novem čiča v famoznem stokkeju. Na srečo stola, ki ga delajo že enih trideset let (no ja, vsaj jest sem že sedel v njem), ni bilo treba kupit pri lopovih v Baby Centru, ampak so ga privlekli Mekinjski. No, da ne bi švedski reveži in lokalni oderuhi ostali brez našega denarja, je bilo treba kupit blazinico za pod rit. Cena? Malenkost, šest čukov pa pol. Banda! Še kaj novega? Muki v svoji veliki postelji (ta je od Kastelicev) posluša ene nove cedeje (iz knjižnice - vse danes je sposojeno, hura) iz serije Lovely Baby. Nimam pojma, katerega je imel danes, ampak iz sobe je ob muziki nekaj šumelo in čivkalo. Čivkal je tudi mali, potem zjutraj skozlal (ups, a je politično korekten izraz "polil" al' je to samo za kozlanje mleka?) malo kašice. Ampak nič hudega, ko sem šel od doma (spet s smrduhom, seveda), je že spet čoril kot angelček. Zdaj je ura 9.16, od doma pa še kar nobenega glasu. Lepa reč, bo treba Lubico zbudit, ker gre menda potem na čvek v službo.

Dobro jutro, dober dan

Načeloma naj bi se tale blog začel 1.1., da bi bilo vse lepo urejeno (klinc, devica), ampak nekaj nestresnih minut za računalnikom (kar je v zadnjem času čista redkost) in nekaj običajno ponedeljkovo neurejenih misli je vzrok za začetek.
Kaj se dogaja? Muki je star nekaj manj kot pol leta (manjka mu še 12 dni) in je danes jedel ob treh. Sicer je nehal jokat, ko sem ga vzel v roke, ampak potem je Lubica rekla, naj se ga usmilim (pa je šla fašistična vzgoja v franže). Zjutraj se je izkazalo, da je ponoči jedel tudi Čombe in sicer očitno kaj z vegetarijanskega menija, ker sem zjutraj pred kopalnico najprej naletel na (in takoj tudi počistil) njegovo kozlanje. In jest? Zlovoljno sem odbremzal proti pisarni ob natanko 06.13, ker so napovedali na cesti štalo zaradi mitinga firme Ovce ali Ovse al kaj so že tisti škisi, zaradi katerih so Ljubljano spremenili v zaprto cono. Seveda sem jo imel spet čast ubrati od doma s smrduhom. Pri tem zdaj armaturka spet sveti, desni brisalec pa briše od roba šipe do srede havbe. Skratka, nič novega. Coca cola je še vedno cenejša za dva litra (229.-) kot za enega (241.-) ampak s to in drugimi mračnimi ugankami sodobnega življenja se bom ukvarjal kdaj drugič. Dovolj bo za prvič.