Statistika in skoraj unikat

Saj vsi vemo, kaj pravijo o lažeh in o statistikah, ampak tudi statistika je lahko zabavna. Naslednja linka sta s Statističnega zavoda RS: najprej lahko izveš, koliko ljudi se je rodilo na isti dan kot ti, potem pa še prešteješ, koliko soimenjakov imaš.
Rezultati: 34. obletnico začetka druge svetovne je z menoj pozdravilo še 70 drugih kričečih mulcev, priimek si delim še s 409 rojaki (centralo imamo na žabarskem koncu, kva pa), moje ime pa si je prisvojilo še 5 predrznežev. Za enega sem slišal, ker igra hokej, enega kratkohlačnika poznam, ker je nečak moje poročne priče (ne, ni naključje), tri pa še iščem, da jih nabutam.
Mimogrede, Muki ima 435 soimenjakov. (Hm, če bi imeli namesto fanta punčko in bi obveljal moj predlog za ime, bi bila moja Mukica enako redek pojav, kot sem jaz.)
Šit, gledat sem šel še seznam najpogostejših imen za otroke v letu 2005. Zmagala sta Luka in Nika, ne morem pa verjet', da je med nami 31 frišnih Kevinov (Federline? Hill? Spacey? Costner? Keegan?) in 21 Tristanov. Ne, Izolde/Isolde ni v top 100.

Kje se je ustavil čas?

Kako hitro se lahko vrtijo stvari? Včasih zelo hitro. V Snatchu prileti (in pozneje odleti) "cousin Avi" v London kot blisk, v nekaj prizorih. Concorde, viski, štempelj, pa je tam. No, v takem tempu so se izmenjevali prizori v petek. Lubica je prifrčala ob enih, ob dveh sva dala spat mladička in razpakirala kufre. Ob treh sva klicala Božico na Pag, ob štirih smo z mulcem spet pakirali. Po malici v slaščičarni smo bili ob šestih na poti, ampak potem nas je pot zapeljala še na Ravbarkomando na večerjico (jogurt, banana, mleko - vse popacano po majici) za tamalega in to je bila usodna napaka. Na klanec pred trajektom smo prilezli petnajst do enajstih, zadnji trajekt pa je v nasprotju z informacijami naše gostiteljice že odpeljal. Super, kaj pa zdaj? 120 kilometrov naokrog. Nazaj na cesto, gas v trdo temo na jadransko magistralo, čez Karlobag in Maslenico. V posteljo sva šla ob pol dveh zjutraj, 'bemti.
Enako hitro se je po dnevu sončenja vrtel film v nedeljo. Bum, na trajekt ob dvanajstih, da bo mali vožnjo prespal. Ampak Mukec se je zbudil pri Rijeki in do meje zahteval kosilo. Popustila sva mu pri Pivki. Vrtiček nama je po telefonu iz Mladine sugeriral Cunarja. No, tu se je pa čas ustavil. Ilovar je obljubljal dobrote: "Domači beli kruh in ovčji sir, pršut, zašink, mleta vratovina, mineštre, jote, ovčji in divjačinski golaži, prate, krače, pečenice, pečenke in jagenjčki, ocvirkovca in potica, ovčja skuta." Kurca palca. V uri in tričetrt je ratalo domači frajli prinesti iz kuhinje toliko kot nič. Ne me razumet narobe, nismo pričakovali fast fooda, ampak najprej je pri 6 mizah in takole na oko morda 20 jedcih rabila četrt ure za račun prejšnjim gostom, potem četrt ure za tri deci terana, četrt ure za pršut in sir, potem pa tričetrt ure za (sicer dober) divjačinski golaž. Župco je vmes mirno pozabila. Na račun nisem več čakal, ampak sem šel plačat noter. Mimogrede, ni šlo za diskriminacijo: vsi gostje smo se enako otožno držali za glavo in prazen trebušček. Mi je pa jasno, zakaj se ovce, konji in druga bitja tako mirno sprehajajo naokrog: preden jih bo kdo fental in vrgel v lonec, bodo živali tako že umrle od starosti. Škoda, kraj je videt lušten, pa še balin plac, po katerem sva se med čakanjem v toplem soncu prekladala z našim mulcem, je okej.

Pisanje za splet

Enkrat zdavnaj sem si obljubil, da ne bom ocenjeval drugih blogov (še posebej, dokler ni pri meni niti blogrolla - pride jutri! -, pišem pa o mulcu in svojih amaterskih konjičkih). No ja, bom pa samo navrgel nekaj dejstev :)
1. Na Blogosu je v rubriki "urednikov izbor" za blog dneva (upravičeno) izbran "Stvari vidimo takšne, kot smo".
2. Bloger dneva je spisal kratek, smiseln in lahko berljiv vpis "Pisanje za splet". Navodila, kako blogovati (ne vem, ali še kdo uporablja izraz, izpeljan iz kmetovati, ampak meni je všeč, uveljavljenih pravil pa Toporišič tako še ni dal na svetlo). Recimo tole: "tekst za splet naj bo krajši".
3. Taisti urednik, ki je izbral "Stvari vidimo ...", v svojem blogu silno pogosto objavlja svoja dolga modrovanja (primer), ki jih je pred tem objavil v "offline medijih" (tako menda nova generacija imenuje časopisje). A ne bi raje prebral kakšnih navodil?

PS. Fak, pa je šlo moje "objektivno podajanje dejstev" v maloro. Angleži bi na tem mestu rekli nekaj v slogu "I have to declare an interest here": omenjeni urednik mi je takole kakšno leto ali še kaj več nazaj stisnil roko in mi obljubil uredniški job za 500 jurčkov na mesec v enem super cajtngu, ki pa potem žal ni izšel - in si pustil plačati kofe z besedami "danes pa lahko plačaš kofe, ko si dobil službo". Skratka, Marko, dolguješ mi eno kavo ;)
PPS. Ko bom sposoben napisati kaj zanimivega, ne da bi pri tem v vsakem stavku ob podredjih vseh vrst uporabil še par oklepajev, se bom pogledal v ogledalo in rekel: "No, zdaj si pa v življenju nekaj dosegel."

Leteči dom upokojencev

Lubico sem ob dvajset čez šest zjutraj oddal na letališču. Židane volje je odbremzala na konferenco v London in pustila mladička na milost in nemilost fotru (no ja, vsaj danes bolj dedku in babici, ki ju mali ljubeče kliče "dediii" in "baba"). Nekje v koloni na Brodu sem ravno razmišljal, da 860 sit za sok in kavo na Brniku ni malo, ko je prifrčal sms-update iz letala. "To ni dobro znamenje. Sami starci na avionu." Minuto pozneje je prišel pričakovani dodatek: "Vključno s stevkami."
Poznavalci razmer v luftu pri državnem prevozniku se bodo verjetno strinjali z menoj, da se človek v luftu bolj težko zaljubi v personal. Ne me kar takoj obtožit za seksista, šovinista, prasca ..., ampak tule je šla družbeno-socialna korektnost malce predaleč. Politika enakih možnosti pomeni pri Adrii (in še kje, da ne bom krivičen) to, da nimajo mlade, luštne punce nobene šanse, da pridejo zraven, ker je firma polna starih krastač, ki kvakajo v odurni angleščini in so videti - ja, jebiga - primerno svojim letom. To ni v redu. Na tleh ima gost možnost izbire in mu ni treba hodit v lokal, v katerem je kelnarca sitna in odbijajočega videza. V luftu je potnik diskriminiran, ker ne more gospe "kava-čaj-tii-kofii?"med tistima ubogima vrstama sedežev pobegnit nikamor. Potnik bi torej moral imeti možnost, da toži prevoznika, ne pa da se zgodi to, da ga toži osebje. Ali to, da se kdo hvali, da hoče postati najstarejša stevka na svetu. Pih, naj gre delat k Senior Airlines, če kaj takega obstaja. Saj ne rečem, da so tiste grde Ryanairove Irke, ki jih ne zastopiš pol k...a, ali Španke, ki se zadnje čase množijo pri Easyju (prej sem mislil, da delajo vse Španke v Angliji v Zari), sanjske, ampak vsekakor jih prenašam lažje kot lokalni klub upokojenk. Ampak svet je pač šel v to smer. "Danes imajo letalske firme politiko enakopravnega zaposlovanja ne-lepo-zgledajočih stevardes," kot je rekel Chris Moyles na BBC Radio 1. Pih.

Zdrava prehrana

Včeraj sem se odločil, da se bom začel zdravo prehranjevati. V štacuni sem si kupil müslije (znamke Prema "z rozinami in oreški") in jogurt ter napokal v vrečko posodico in žlico. Prvi dan novega življenja je potem prinesel eno zmagoslavje in en poraz. V plus bom štel to, da vrečke nisem pozabil doma in sem vse skupaj zjutraj odnesel v pisarno. Minus je žal to, da sem šel "zajtrkovat" k avtomatu. Vržeš noter 270 sit, natipkaš 67 in nato 46 (ne obratno! zakon uporabe avtomata pravi, da težje predmete kupiš najprej, da česa ne poteptajo, ko padejo s poličke). Pobereš plen: mlečno Milko M-Joy in kokakolo (v piksni, čudovito ohlajeno). Tečeš po štengah nazaj v pisarno in se vmes treseš, ker hočejo roke odviti/odpreti vse kar takoj, (raz)um pa jim ne pusti.
Sklep: zdravo se bom začel prehranjevati jutri. Če pa se mi načrt po naključju ponesreči, se ne bom sekiral, ker imam 73 kil na 186 centijev in sem še kar v formi za svoja leta.
Aja, še usoda zdrave hrane: jogurt sem šenkal, müslije pa spravil v omaro.

11. september

Ah, kakšni teroristični napadi neki, govorim o obletnici poroke! Sonce sije enako kot pred dvema letoma, tudi rada se imava še kar, le enega mulca imamo več v družini :) Bojni plan za popoldansko (z mladičkom) /večerno (brez) proslavljanje je še v beta fazi. Hm, hm.

Prosti meti

Na košarkarskem igrišču pri tenisu za Žibertom (med Pacienti skrajšano tudi: "v Šentvidu") nisem metal na koš že celo večnost, čeprav sem tam preživel velik del srednješolskih let. Nikakor pa si nisem mislil, da bom proste mete lučal tam skozi mrežico v nedeljo (včeraj) ponoči. Z vikenda na Pagu smo prilezli ravno še dovolj zgodaj, da smo lahko šli na zadnje zdihljaje narodnih noš v Kamnik (postava: Nataša, jest in trije in pol otroci z velikimi očmi za štante - Lubica, Nina, Tjaša in Muki). Nekaj minut, preden sem se po mini živčnem zlomu/infarktu sesedel za mizo ob pici (z dvema helijevima balonoma nad glavo - dalmatinec je bil za Tjašo, tiger za Mukija), je Tramp sporočil, da z mirnim večerom ne bo nič. 3 tedne prezgodaj rojenemu mulcu je ime Tim(otej), tehta pa več, kot je spil njegov foter na njegovo zdravje, kar je slab znak. Ravno zadnjič smo ugotavljali, da je pravo zapijanje otroka tisto, na katerem zliješ v grlo ves viski, kar ga lahko navlečeš na kup in na katerem potem Bajsi kozla. Otroci, ki pridejo na svet ob takem žuru, so zdravi kot dren. Vprašajte Mukija - fantje so pocuzali devet flaš viskija in mulc ni bil doslej v 15 mesecih še niti pošteno smrkav.
No, Trampov mali je v večji nevarnosti. Novopečeni fotr je sicer obljubil, da bo dal za 100 pirov, ampak po par rundah v Koširju pod Šmarko so nas vrgli ven. Med običajnimi provokacijami, kdo hitreje teče in kdo je boljši šuter, smo se nato na brzino zmenili za tekmo in šli v hladno noč. Na Brodu je bilo pretemno, tacenski policaji so nas napodili - in tako smo pristali v Šentvidu. Pred 15 leti je Mare tam ležal pod košem, s Trampom pa sva nosila okrog Pupinov stožec in zlagala klopce na streho. Danes smo starejši in pametnejši, ampak nekatere stvari ostajajo enake. Z Maretom sva še vedno profesorja v basketu (vsak je zmagal po eno tekmo v prostih), Tramp pa še vedno spizdeva z žurov. Ja, tudi z zapijanja svojega lastnega mulca jo je popihal po francosko in to v trenutkih, ko je šel ostanek ekipe jest k Hot Horsu. Sramota.

"Kuhinja" na Primožu

O "vzponih" na Primoža sem pisaril vsaj trikrat (uporabi search levo zgoraj). Dva dni po skoku v Kristusova leta (zalito s šampanjcem in mirno prebavljeno, če se izrazim v slogu Mladininega požeruškega vodnika) sva šla z Lubico v meglenem jutru preverit, ali me noge še držijo. Malega sem suvereno (prešvican, a s trdnim korakom) privlekel do zadnje prelomnice. Potem sva ga dala na noge in mu zapovedala, naj jo sam mahne proti vrhu, a je pri vzponu revež hitro padel na smrček. Medtem ko se je z blatnimi usti drl iz nahrbtnika (zdaj na maminem hrbtu), sem ugibal, kaj nas čaka na vrhu. Odgovor: klasična štala. V soboto se je v knjigo štirikrat vpisala Ruža Jovčeva, v nedeljo, ko je očitno počivala, pa se je vpisoval Mrgoletov užaljeni klan. Najprej je bila vpisana Marta M. (z Anico L.), potem je par imen nižje z drugo pisavo podpisana M.Marta in še nekaj vrst nižje (z isto kraco kot drugič) spet M.Marta. Zraven je anonimus, ki ima očitno poln kurac teh zdrah, dopisal uro "9.20", dodal klicaj (v stilu "tretjič gor? pajade!") in tazadnjo Marto prečrtal. Moram povedat, da sem v letih, ko sem tudi sam malo tečen. Ima me, da bi prihodnjič preprosto vzel zvezek in ga fliknil nekam v grmovje. Tam menda prebiva modras (govorice mu pripisujejo hudo strupenost in dolžino), ki pa ga tokrat seveda kljub soncu na vrhu ni bilo na spregled. Skratka, na Primožu nič novega: čaj 200, potica 400, v knjigi pa cel kup grebatorjev in golj'fivcev. Pih.

Malo star

Pregled stanja. Fizika: roke in noge cele, čeprav pobutane od hokeja, splošna utrujenost ne prevelika, tudi včerajšnji pirček s Pacienti preživel brez hujših posledic. Psiha: za RTV-jev lahki sudoku sem porabil 6:17 (to ni dobro, a ne?), do vratu v delu, ampak kar malo srečen. Danes bo en lep sončen dan. Bemti, Kristusova leta, kdo bi si mislil. Me zanima, kaj bo rekel Muki na tako starega fotra. Me bo sploh spoznal?