"Kuhinja" na Primožu

O "vzponih" na Primoža sem pisaril vsaj trikrat (uporabi search levo zgoraj). Dva dni po skoku v Kristusova leta (zalito s šampanjcem in mirno prebavljeno, če se izrazim v slogu Mladininega požeruškega vodnika) sva šla z Lubico v meglenem jutru preverit, ali me noge še držijo. Malega sem suvereno (prešvican, a s trdnim korakom) privlekel do zadnje prelomnice. Potem sva ga dala na noge in mu zapovedala, naj jo sam mahne proti vrhu, a je pri vzponu revež hitro padel na smrček. Medtem ko se je z blatnimi usti drl iz nahrbtnika (zdaj na maminem hrbtu), sem ugibal, kaj nas čaka na vrhu. Odgovor: klasična štala. V soboto se je v knjigo štirikrat vpisala Ruža Jovčeva, v nedeljo, ko je očitno počivala, pa se je vpisoval Mrgoletov užaljeni klan. Najprej je bila vpisana Marta M. (z Anico L.), potem je par imen nižje z drugo pisavo podpisana M.Marta in še nekaj vrst nižje (z isto kraco kot drugič) spet M.Marta. Zraven je anonimus, ki ima očitno poln kurac teh zdrah, dopisal uro "9.20", dodal klicaj (v stilu "tretjič gor? pajade!") in tazadnjo Marto prečrtal. Moram povedat, da sem v letih, ko sem tudi sam malo tečen. Ima me, da bi prihodnjič preprosto vzel zvezek in ga fliknil nekam v grmovje. Tam menda prebiva modras (govorice mu pripisujejo hudo strupenost in dolžino), ki pa ga tokrat seveda kljub soncu na vrhu ni bilo na spregled. Skratka, na Primožu nič novega: čaj 200, potica 400, v knjigi pa cel kup grebatorjev in golj'fivcev. Pih.