Leteči dom upokojencev

Lubico sem ob dvajset čez šest zjutraj oddal na letališču. Židane volje je odbremzala na konferenco v London in pustila mladička na milost in nemilost fotru (no ja, vsaj danes bolj dedku in babici, ki ju mali ljubeče kliče "dediii" in "baba"). Nekje v koloni na Brodu sem ravno razmišljal, da 860 sit za sok in kavo na Brniku ni malo, ko je prifrčal sms-update iz letala. "To ni dobro znamenje. Sami starci na avionu." Minuto pozneje je prišel pričakovani dodatek: "Vključno s stevkami."
Poznavalci razmer v luftu pri državnem prevozniku se bodo verjetno strinjali z menoj, da se človek v luftu bolj težko zaljubi v personal. Ne me kar takoj obtožit za seksista, šovinista, prasca ..., ampak tule je šla družbeno-socialna korektnost malce predaleč. Politika enakih možnosti pomeni pri Adrii (in še kje, da ne bom krivičen) to, da nimajo mlade, luštne punce nobene šanse, da pridejo zraven, ker je firma polna starih krastač, ki kvakajo v odurni angleščini in so videti - ja, jebiga - primerno svojim letom. To ni v redu. Na tleh ima gost možnost izbire in mu ni treba hodit v lokal, v katerem je kelnarca sitna in odbijajočega videza. V luftu je potnik diskriminiran, ker ne more gospe "kava-čaj-tii-kofii?"med tistima ubogima vrstama sedežev pobegnit nikamor. Potnik bi torej moral imeti možnost, da toži prevoznika, ne pa da se zgodi to, da ga toži osebje. Ali to, da se kdo hvali, da hoče postati najstarejša stevka na svetu. Pih, naj gre delat k Senior Airlines, če kaj takega obstaja. Saj ne rečem, da so tiste grde Ryanairove Irke, ki jih ne zastopiš pol k...a, ali Španke, ki se zadnje čase množijo pri Easyju (prej sem mislil, da delajo vse Španke v Angliji v Zari), sanjske, ampak vsekakor jih prenašam lažje kot lokalni klub upokojenk. Ampak svet je pač šel v to smer. "Danes imajo letalske firme politiko enakopravnega zaposlovanja ne-lepo-zgledajočih stevardes," kot je rekel Chris Moyles na BBC Radio 1. Pih.