Prosti meti

Na košarkarskem igrišču pri tenisu za Žibertom (med Pacienti skrajšano tudi: "v Šentvidu") nisem metal na koš že celo večnost, čeprav sem tam preživel velik del srednješolskih let. Nikakor pa si nisem mislil, da bom proste mete lučal tam skozi mrežico v nedeljo (včeraj) ponoči. Z vikenda na Pagu smo prilezli ravno še dovolj zgodaj, da smo lahko šli na zadnje zdihljaje narodnih noš v Kamnik (postava: Nataša, jest in trije in pol otroci z velikimi očmi za štante - Lubica, Nina, Tjaša in Muki). Nekaj minut, preden sem se po mini živčnem zlomu/infarktu sesedel za mizo ob pici (z dvema helijevima balonoma nad glavo - dalmatinec je bil za Tjašo, tiger za Mukija), je Tramp sporočil, da z mirnim večerom ne bo nič. 3 tedne prezgodaj rojenemu mulcu je ime Tim(otej), tehta pa več, kot je spil njegov foter na njegovo zdravje, kar je slab znak. Ravno zadnjič smo ugotavljali, da je pravo zapijanje otroka tisto, na katerem zliješ v grlo ves viski, kar ga lahko navlečeš na kup in na katerem potem Bajsi kozla. Otroci, ki pridejo na svet ob takem žuru, so zdravi kot dren. Vprašajte Mukija - fantje so pocuzali devet flaš viskija in mulc ni bil doslej v 15 mesecih še niti pošteno smrkav.
No, Trampov mali je v večji nevarnosti. Novopečeni fotr je sicer obljubil, da bo dal za 100 pirov, ampak po par rundah v Koširju pod Šmarko so nas vrgli ven. Med običajnimi provokacijami, kdo hitreje teče in kdo je boljši šuter, smo se nato na brzino zmenili za tekmo in šli v hladno noč. Na Brodu je bilo pretemno, tacenski policaji so nas napodili - in tako smo pristali v Šentvidu. Pred 15 leti je Mare tam ležal pod košem, s Trampom pa sva nosila okrog Pupinov stožec in zlagala klopce na streho. Danes smo starejši in pametnejši, ampak nekatere stvari ostajajo enake. Z Maretom sva še vedno profesorja v basketu (vsak je zmagal po eno tekmo v prostih), Tramp pa še vedno spizdeva z žurov. Ja, tudi z zapijanja svojega lastnega mulca jo je popihal po francosko in to v trenutkih, ko je šel ostanek ekipe jest k Hot Horsu. Sramota.