Kje se je ustavil čas?
Kako hitro se lahko vrtijo stvari? Včasih zelo hitro. V Snatchu prileti (in pozneje odleti) "cousin Avi" v London kot blisk, v nekaj prizorih. Concorde, viski, štempelj, pa je tam. No, v takem tempu so se izmenjevali prizori v petek. Lubica je prifrčala ob enih, ob dveh sva dala spat mladička in razpakirala kufre. Ob treh sva klicala Božico na Pag, ob štirih smo z mulcem spet pakirali. Po malici v slaščičarni smo bili ob šestih na poti, ampak potem nas je pot zapeljala še na Ravbarkomando na večerjico (jogurt, banana, mleko - vse popacano po majici) za tamalega in to je bila usodna napaka. Na klanec pred trajektom smo prilezli petnajst do enajstih, zadnji trajekt pa je v nasprotju z informacijami naše gostiteljice že odpeljal. Super, kaj pa zdaj? 120 kilometrov naokrog. Nazaj na cesto, gas v trdo temo na jadransko magistralo, čez Karlobag in Maslenico. V posteljo sva šla ob pol dveh zjutraj, 'bemti.
Enako hitro se je po dnevu sončenja vrtel film v nedeljo. Bum, na trajekt ob dvanajstih, da bo mali vožnjo prespal. Ampak Mukec se je zbudil pri Rijeki in do meje zahteval kosilo. Popustila sva mu pri Pivki. Vrtiček nama je po telefonu iz Mladine sugeriral Cunarja. No, tu se je pa čas ustavil. Ilovar je obljubljal dobrote: "Domači beli kruh in ovčji sir, pršut, zašink, mleta vratovina, mineštre, jote, ovčji in divjačinski golaži, prate, krače, pečenice, pečenke in jagenjčki, ocvirkovca in potica, ovčja skuta." Kurca palca. V uri in tričetrt je ratalo domači frajli prinesti iz kuhinje toliko kot nič. Ne me razumet narobe, nismo pričakovali fast fooda, ampak najprej je pri 6 mizah in takole na oko morda 20 jedcih rabila četrt ure za račun prejšnjim gostom, potem četrt ure za tri deci terana, četrt ure za pršut in sir, potem pa tričetrt ure za (sicer dober) divjačinski golaž. Župco je vmes mirno pozabila. Na račun nisem več čakal, ampak sem šel plačat noter. Mimogrede, ni šlo za diskriminacijo: vsi gostje smo se enako otožno držali za glavo in prazen trebušček. Mi je pa jasno, zakaj se ovce, konji in druga bitja tako mirno sprehajajo naokrog: preden jih bo kdo fental in vrgel v lonec, bodo živali tako že umrle od starosti. Škoda, kraj je videt lušten, pa še balin plac, po katerem sva se med čakanjem v toplem soncu prekladala z našim mulcem, je okej.
Enako hitro se je po dnevu sončenja vrtel film v nedeljo. Bum, na trajekt ob dvanajstih, da bo mali vožnjo prespal. Ampak Mukec se je zbudil pri Rijeki in do meje zahteval kosilo. Popustila sva mu pri Pivki. Vrtiček nama je po telefonu iz Mladine sugeriral Cunarja. No, tu se je pa čas ustavil. Ilovar je obljubljal dobrote: "Domači beli kruh in ovčji sir, pršut, zašink, mleta vratovina, mineštre, jote, ovčji in divjačinski golaži, prate, krače, pečenice, pečenke in jagenjčki, ocvirkovca in potica, ovčja skuta." Kurca palca. V uri in tričetrt je ratalo domači frajli prinesti iz kuhinje toliko kot nič. Ne me razumet narobe, nismo pričakovali fast fooda, ampak najprej je pri 6 mizah in takole na oko morda 20 jedcih rabila četrt ure za račun prejšnjim gostom, potem četrt ure za tri deci terana, četrt ure za pršut in sir, potem pa tričetrt ure za (sicer dober) divjačinski golaž. Župco je vmes mirno pozabila. Na račun nisem več čakal, ampak sem šel plačat noter. Mimogrede, ni šlo za diskriminacijo: vsi gostje smo se enako otožno držali za glavo in prazen trebušček. Mi je pa jasno, zakaj se ovce, konji in druga bitja tako mirno sprehajajo naokrog: preden jih bo kdo fental in vrgel v lonec, bodo živali tako že umrle od starosti. Škoda, kraj je videt lušten, pa še balin plac, po katerem sva se med čakanjem v toplem soncu prekladala z našim mulcem, je okej.
posted by Trinajst at 11:19
0 Comments:
Objavite komentar