Ema: čas za beg?

Oh mein Gott. Kje jemljejo emigrante iz Slovenije? V Culukafriji? Severni Koreji? Včasih si človek želi, da bi jo jadrno odkuril iz domovine. Naj se takoj znebim še preostalih pol ducata bralcev, ki z menoj niso v žlahti. Emo spremljava z Lubico vsako leto namesto Košnikove gostilne in podobnih gluposti. Vidiš 10-15 podpovprečnih komadov in se nafilaš z materialom za trač, ki sledi teden po prireditvi. Ampak ravno ko misliš, da si že videl vse, te rojaki pritegnejo po glavi od zadaj. Ob bogati ponudbi netalentiranih joškov je občinstvo za kraljico ljudskih src imenovalo tisto namigušo brez posluha, ki kruli nekakšne bizantinsko-terasaste plagiate. To je, dragi moji, glas ljudstva. Lubi boh. Meni je glas kar vzelo, zato pa je bila Lubica bolj v formi: zasmilila se ji je Monika Pučelj v kolesarskih pajkicah, pri Maji Slatinšek je šokirano gledala, kam se je skril pes, ki je revici strgal obleko, tiste čebule, ki so kot scenski element visele z odra, pa so se njej zdele bolj kot povešena jajca. Ah.
Nujen pripis avtorja: janševci, ki me boste obtožili za izdajalca, kavsnite se v rit. Vselej primerni citat "Zanimivo je, da so najbolj proti pravi slovenski misli/glasbi/pevki tisti, ki so bili že leta 1991 proti samostojni Sloveniji," ne bo šel skozi. Krvavel sem za Slovenijo, cepci kur***i. No ja, bil sem na razglasitvi države na Trgu republike (kri? ožulilo me je do kosti, ko sem šel v majici "Jest sm čist otceplen" domov) in vohunil okrog šentviške vojašnice prvi dan vojne (no ja, na edino svobodomiselno šentviško gimnazijo sem šel gledat sošolce na popravcih). Pa vi?

O, glej ga!

Rokomet je eden najbolj dolgocajtnih in bedastih športov. Včeraj sem v prenos tekme Švica-Slovenija (evropsko) buljil kakih 10 minut, zato ker res ni bilo ničesar drugega na TV, ker je bila bajta pospravljena in ker je Lubica čvekala po telefonu (mladinec je seveda že spal). No, potem bi me pa skoraj kap: gospa poznavalka fuzbala (favorit: Roy Keane) se je izkazala z brzostrelnim recitalom, ki ga je spodbudil pojav športno-manekenske zvezde na zaslonu. "Ej, a je bil to un ... Aaa, lej ga, Renato Vugrinec. Iiii. Kje je pa tist ta drug, Uroš Zorman?" No, potem je pokazalo oba borca še pobližje - Renato je dobil plus, Uroša pa je poslala nazaj na TV: "Lupček, ti pejt rajš prodajat Dormeo ("zbudite se nasrani", op.avt.), si tam bolj lušten." Moj popoln brezup in potrditev stereotipa, da ženske gledajo šport le zaradi lepotcev, je potem na srečo ovrgla s tem, da jo je zanimalo, kje se skriva Rutenka.

Olimpijske na TV :(

Na nacionalki se hvalijo, da nam bodo predvajali 220 ur dogodkov iz Torina. Pričakovati od RTV, da te bo osrečila, je seveda iluzorno. Igor E. Bergant pravi takole: "Neposredni prenosi bodo osredotočeni na alpsko smučanje, skoke, teke, nordijsko kombinacijo, biatlon in deskanja. Ostali dogodki bodo predvajani v aktualnih posnetkih." Povedano drugače: drekači spet ne bodo prenašali hokeja. Pričakujem imeniten odziv na najboljši hokejski strani in še več pohval za Berganta. Sicer pa je vodja projekta OI na RTVSLO Miha Žibrat. Lubi boh, kje je daljinec, da preklopim k sosedom?

Minus 17!?

Avto (za spremembo ne smrduh) je zjutraj komaj vžgal. Saj ni kriv, ubožec dizlarski, mene pri takih polarnih temperaturah tudi ne bi spravili v gibanje. No, nekako nas je po krajšem pričakovanem kihanju le privlekel v center - familijo plavat kot običajno vsako sredo, mene pa delat.
In tudi ugotavljat, kaj je idealna temperatura. (Najprej rabimo seveda spet kalkulator/pretvornik temperatur za preračunavanje debilnih Fahrenheitov v Celzije).
Torej, za hišni bazen +27 stopinj, za vinček od recimo +15 stopinj za chianti ('bemti, tisti iz Montaiona v šupi nama bo zmrznil!) ali 10 za chardonnay, za domači hladilnik pa okrog +2 stopinji.
In zakva je idealnih -17? Za nič. No ja, mogoče za drsat, drugače pa izključno za poleževanje (lahko tudi škodljive posteljne dejavnosti) v toplem - recimo 42 stopinj toplejšem - domu.

Životinjsko carstvo

Muki je šel prvič v živalski vrt. Tehnično gledano je bil sicer z nama v trebuhu že v čudoviti Tarongi, ampak tole je bil prvi pravi pohod. Ugotovitve: bazen pri morskih levih & co. obnavljajo, medvedi imajo mladiče in so okej, tigra imata vsekakor večjo kletko kot levji parček (Muki ima večjo sobo od njune zamrežene rupe), pri opicah je še vedno smeh, pri kačah pa smrad. Potke so bile blatne, česar pač ne morem zameriti upravi (sebe lahko brcnem v rit, ker je Muki gledal živali iz spidija in ne iz vrečarja), lahko pa jo pošljem v grda-beseda-za-100-tolarjev, ker je zaprt bife. Saj ne, da bi rabil pizzo in kolo, ampak če imaš 7-mesečnega mladiča, ki je lačen, je lepše, če ga lahko hraniš na toplem, kot pa da telovadiš v bundi na klopci. To, da pajzelj kljub izvešenemu urniku (9.00-16.00) ne dela, ti pri vhodu seveda modro zamolčijo.

Odpri oči in se odjavi

Zamenjal sem webband (kva? prevod? ah, tist pas za privezat stran v desnem kotu). Tale ne pokriva opcije "flag" ampak za danes bo imeniten. Danes je namreč čudovit dan za spremembe. V nasprotju s tistimi, ki radi rušijo stvari tako, da se delajo, da so jim taiste reči všeč (ali pa se pridružijo partiji, da jo bodo spodkopali od znotraj) sovražnika raje napadem frontalno. A je to "open minded"? :))
Kakorkoli že, danes (v petek je bilo prepozno) je pravi dan za odjavo Dela. Mogoče bodo manj črni še kdaj na oblasti, pa se bom lahko potem hvalil in prilizoval. (Sploh pa berem cajtnge na internetu.) Tudi TV bi že odjavil, ampak je že doslej nisem plačeval.
Razlogi? Nič hudo političnega, ampak včasih je človek take volje ("tečen"), da samo sitnarjenje v osebnem krogu in teženje tistim, ki te že tako poslušajo ves čas, ni dovolj.
Ampak da ne bom vsega stavil na enega samega konja, naj povem, da mi je všeč tudi nova partija. Moj prjatu' Miha, zelo sposoben mlad menedžer, bi se moral vpisati. Potem se ne bi več vozil vsak dan v službo v Maribor k čisti multinacionalki, ampak bi delal v prestolnici in bi morda potem nekako privatiziral kaj (para)državnega ali šefoval v kakem merkatorju. Jaz bi bil pa namesto običajnega pisuna šef njegovega piarja in tisti, ki bi za svetovanje in marketinško dejavnost najel kako dobro firmo (beri: samega sebe, s.p.) in ji zaupal kak milijonski posel.

Vozi me vlak v daljave

(1,2,3, kdo je še na liniji? Alkokalkulator me sprašuje, ali imam težave s tipkanjem, ker smo včeraj pri Kastelicih spili par šampanjčkov. Pajade, a zdaj naj bodo pa štirje odrasli nabutani od tehle mehurčkov? Dva bi še lahko videla dvojno, kaj več pa ... :))
Torej, naj urno in natančno kot ponavadi naškljocam včerajšnjo zgodbico. Ostal sem brez avta (Muki je z mamico spet čofotal na Difu) in se odločil, da bom premagal 25-kilometrsko pot domov z vlakom. Začelo se je sanjsko. Pot iz pisarne do štacjona, nakup karte in cajtnga: 5 minut. Premislek, ali naj grem pojest kaj nezdravega: 1 minuta. (Odgovor: ne.) Sprehod na peron, zelo počasi: 3 minute. In ravno ko sem začel razmišljati, da tale furka niti ni tako slaba varianta, je bilo pravljice konec. Državni ajzenponarji ne bodo imeli nikoli več moje podpore pri štrajku (mah, saj je že doslej niso). Ti beseda-za-100-tolarjev dajo v špici, 15 čez 3, vlak z 2 vagonoma. Jasno, da je potem vlak videti kot Auschwitz Express - vse črno od gužve. Karta mogoče res stane 470 sit, ampak v bistvu to zanje pomeni 940 sit: vsak zic prodajo dvema potnikoma, ne. Aja, kdo je rekel "ekspres"? Pomota! Do končne postaje v mestecu z dolgo tradicijo, ki mu pravim dom zadnjih par let, je natanko 14 postaj, ki naj bi jih rahlo zbutani čuh-čuh premagal v 40 minutah. Pa jih ni. Če se izrazim po avtomobilsko: prva prestava, druga, bremza, postaja. Prva, druga, treeet ... ha, postaja. In tako počasi do polja sredi poti, kjer se je v foglovž med vagoni, kjer smo stoje trpeli ta elitni prevoz, končno primajal ščipokart. Mož v uniformi (ta po barvi sumljivo spominja na Adrijine) je pogruntal, da tip zraven mene nima prave karte. (Imel jo je do Domžal, furkal bi se pa do konca). Pa mu reče uniformiranec, naj odkarta še 250 sit ali pa naj zapusti vlak. In na-pol-slepi potnik njemu, da nima cekinov (vmes mu v žepu seveda zazvoni mobitel), da je šele v Domžalah vstopil (lažniv'c) in da naj bo človek pa naj mu ne teži. No, ščipokart je svoj poklic vzel zelo resno in je začel recitirati kot kak šolarček ali pa najbolj zoprn prometni policajček. Postopek, pravila, bla bla, zapustiti vlak, poklicati policijo, bla bla. In je tip res zavrtel 113 in pred publiko natančno opisal incident: "Tukaj sprevodnik z vlaka 3180, imam potnika, ki ne plača bla bla, pridite ga iskat." Vlak je na naslednji postaji ustavil in potem naj bi prišla patrulja. Vmes smo iz naslednjega recitala iz zbirke ajzenponarskih zapovedi izvedeli, da stane vsakih 5 minut čakanja povzročitelja 5 čukov in pol (prva verzija) oziroma 8 in pol (druga verzija, inflacija). Prvi se je nakladanja naveličal potnik brez prave karte in jo je seveda podurhal. Ščipokart je šel spet klicarit ta plave, ampak teh ni nikoli, ko jih človek rabi, in so mu po telefonu rekli, da oni pa res nič ne morejo pomagat. Ščipokart je še malo butasto gledal, povedal zbranim, da je "postopal po postopku in da bo on napisal zapisnik in da je s tem opravil dolžnost". In potem smo smeli končno naprej. Končni čas vožnje: 55 minut.
Mogoče se drugič ne bom peljal domov z vlakom, si je rekel in šel nazaj delat pametnejše (službene) reči ...

Vse najboljše

Blaž se je pridružil klubu 30 in zdaj je v bandi res že bolj malo smrkavih primerkov. So se pa gospodje v pomanjkanju boljšega dela domislili, da se da starost meriti tudi v drugih enotah kot v letih. S kombinacijo ročnega računanja (množenje let s 365) in razuma (prešteli so prestopna leta) so ugotovili, da bo Borec za valentinovo star natanko 10.000 dni. Če to ni okrogla cifra!
Jest sem seveda že čez, sem šel pa računat s preprostim kalkulatorjem (hvala, Šved) in ugotovil, da sem recimo star že milijardo in nekaj drobiža sekund. Moji naslednji jubileji:
22. november 2007: 300.000 ur;
11. september (obletnica poroke + famozni 9/11) 2011: 20 milijonov minut;
31. december (silvestrovo) 2011: 2000 tednov.
Še Muki: 22. februarja letos bo star 250 dni, 8. avgusta 10.000 ur, jutri pa 7 mesecev :))

Ghost

Z liftom sem šel po sendvič in končno sem ga srečal :)

El Saltador

Zarečenega kruha se največ poje. Veliko se bo sicer pojedlo tudi na račun preklinjanja (včeraj sem vplačal 1200 sit, kolikor se je nabralo od začetka, potem sem jih zvečer izustil še 300), ampak to je druga štorija. Torej, ne le, da hodi Muki po novem plavat, dobil je tudi igračko, o kateri bi njegov oče (to sem jest) še pred pol leta besno tulil, da je ne bo nikoli privlekel v bajto. Ljudsko ime za zadevo iz grde plastike je skokec, uradno pa Jumparoo Deluxe. Muki je zadevo izbral kar sam: v celovškem Toysu je, ko sva ga posadila noter v tisti žakelj, čisto ponorel. Skakal je kot utrgan in se zraven podobno neuravnovešeno (en hip blaženo, naslednji obsedeno) smejal.
Sicer pa smo šli čez mejo gledat otroške avto sedeže (super, nov strošek). Torej, Romerjevi verniki, imam novico: Schmid, ki je kar mojster svojega foha, vsekakor pa ima o otroški robi več pojma kot tiste večno zmatrane utopljenke iz Baby Centra, pravi, da je Romer že dober, da je super, a da definitivno ni edini. Sploh pa pravi, da je recimo Maksi kozel vsaj enako kakovosten in varen. Aja, Schmidov komentar pri nas tako razvpitega Romerjevega modela za 80+ čukov s posebej imenitnim spodnjim delom: "I can't really sell it. People in Austria are not so crazy to pay another 150 euro for a part that doesn't make any real difference." Evo. Sprejemam stave, kateri model bo dobil Muki čez kak mesec, ko bo čas za nakup.

Brrr, zebe

Mukec ima po tehtanju prejšnji teden slabih sedem kil in pol in kljub svojemu gastroezofagealnemu refluksu (še ena razlaga) nikakor ni več rahitičen. Lica sumo borca so dokaz, da se lepo razvijamo :) Ampak mulec mora tudi malo telovaditi in po dolgem premisleku sva se odločila za stajico, rabljeno, za 6 čukov, z Bolhe. Ker bi jo rada uporabljala kot pripomoček in ne kot hausarest, bo mladičkov čas v njej strogo odmerjen. Mali, plezaj!
Druge novosti: včeraj sem moral po hokeju skoraj vlomiti v bajto, ker na "šopu" ključev za smrduha ni bilo ključa od vrat. Lubica je telovadila, tašča in tast sta pa zaradi težav z dvd-jem (bemti, Tomaž, kdaj boš zrihtal tudi video?) zgoraj pri naju zatopljeno strmela v Punčko za milijon dolarjev (Čuka je pozneje zvilo, ko je Medvedka prilimala tamalo na poden, in je šel raje dol gledat poročila). Telefon je bil seveda odložen, zvonca pa nista slišala, in šele ko sem začel lučati kepe, ju je Čombe opozoril, da je pred vrati ledena skulptura.
Podobno primrznjen sem bil tudi danes zjutraj. V smrduhu ponavadi poslušam Val 202, ker je to edino, kar spodobno lovi montirani "radio". Ampak potem ko sem slišal napoved za Delo in je Lada Zei kar direkt povedala, da se poslavlja od radijske napovedi, ker so jo medijske pluralistične pizde (saj ne preklinjam vpričo familije, ne težit) odžagale, sem odvil do prve naslednje poslušljive postaje. Na Duru so predstavljali Roda Stewarta (vse najboljše, 61-letnik) in pupa za mikrofonom je povedala, da ni Škot, ampak Anglež, zato ker je rojen v Londonu. Lubica, tip, ki se rodi v škotski familiji ter navija za škotsko reprezentanco in Celtic, se lahko rodi tudi na Melmaku, pa bo še vedno Škot. Pih.

Pi***, 100 tolarjev

Malce zamujam, ker sem lenaril/dopustoval, ampak nikoli ni prepozno. Tu je bedasta zaobljuba leta. Predlani sem se zaklal in obljubil, da vse leto ne bom jedel hamburgerjev in pil kave. Pridno sem se držal obljube in jo celo potegnil v naslednje leto. Trapaste namige, naj neham piti črno zlato, sem seveda preslišal, sem se pa za letos domislil koristne igre: ne bom preklinjal. Pravila igre:
1) velja za glasno govorjenje v družbi Lubice in/ali Mukija;
2) za vsako kletvico plačam 100 tolarjev v pujsa;
3) sredstva, nabrana v pujsu, gredo v Sklad za imenitno večerjo, upravičenca do sredstev sva samo midva z Lubico.
Status: od uradno izrečene zaobljube (v petek zvečer) sem si nakopal 700 sit pufa. Pujsa (ja, šparovca, kva pa?) še nimam. Bom šel prašat v banko, če imajo še kaj tistih malih plastičnih. Hm, vprašanje, če bo dovolj - morda bi pa raje najel sef? :))
P.S. Sem edini član družine, ki se gre to igrico. Lubica bi natolkla denarja za dobro večerjo v enem samem vikendu. Poiskati ji bo treba strokovno pomoč. Iskanje za zdaj ni obrodilo sadov - če izvzamem tale patetični ameriški poskus.

Primož, zadnjič (za nekaj časa)

Familija je spala in lenarila, ampak Nataša je rešila čast in prešpicljala zadevo zgoraj na hribu. Hvala lepa.
"No, iz preverjenih virov, vendar malo zmedenih odgovorov (pildke s podatki so odnesli v dolino, bo pa vse, vključno s slikami, v Kamniškem občanu...) podajam približno poročilo o aferi Primož. Kolikor sem lahko razbrala, so našli salamonsko rešitev: uvedli so dve kategoriji nagrad - za žensko in mošlo kategorijo. Ruža je bila zmagovalka med ženskami (1.107 vzponov), dobila je tudi pokal za največ vzponov v enem dnevu (10x), Vinko, ki je bil užaljen, ker ga je nascala babnica (menda je ves čas trdil, da ga ne more) je zmagal med moškimi (1.057 vzponov), tretji, Rudi, je nabral kakšnih 500 do 600. To je to - toliko sem izvlekla iz Brigite in nekam nerazpoloženega Francija ..."

Srečno in veselo

Pojem "najdaljša noč" izgubi pomen in čar, če imaš doma šestmesečnega mladička. Silvestrovega tokrat seveda še ni pričakal. Zjutraj je čakal spodaj pri babici, ker sva šla midva še po robo na plac v BTC, nato je pa sodeloval v popoldanskem impro-žuru - z Lopatami in Kastelici smo se sredi dneva lotili uničevanja penin. Končalo se je z enim razbitim glažem (bravo jest) in s precej smeha. Muki je nato ob osmih tako kot vsak dan odsanjal v svoj svet in se mu je prav mirno žvižgalo za cirkus okrog bajte. In midva? Večerjo sva dokončala okrog 22.30 (orado sem šel peč v kevder, en ribji smrad na teden je dovolj), se nato lotila filma Garden State (jaz mu dam 5 *, Lubica pa kako manj, a ji je bil tudi všeč), ob polnoči pa skozi okno spremljala mega festival ognjemetov. Bravo Kitajčki, kaj vse spravijo v tiste baterije za par čukov :) Po polnočnem posladku (čokolatina iz Zvezdice) sva nadaljevala pred tevejem. Videla pol Solina na DVD-ju (jebemti, kdo je to sinhroniziral v nemščino?), konec nastopa Robbieja Williamsa iz Berlina na TVS, potem sem pa sam ob speči boljši polovici še eno uro trpel ob koncertnih Novih fosilih na HTV (bljak, debela in infantilna Sanja Doležal je frderbala še tistih par luštnih hitov) in užival ob prepozno odkriti koncertni Pink na francoskem TV5.
Sicer pa, če se dan pozna po jutru in leto po 1. januarju, bo letos: ves čas scalo, jedle se bodo sarme, Mukec pa bo zahteval, da ga vlačiva po rokah. Mali je tik pred novim letom odkril disciplino, ki jo bo pilil v prihodnjih letih: "kako se pustiti razvajati in zahtevati pozornost". Ni šans, mulc.

P.S. Ideje za vpise, ki so se porodile med prazniki:
- zakva je program na TV za praznike vedno v riti?
- zakva folk pošilja kvazi-hecne sms-e (letošnji hit: arabske črke)
- čudoviti svet ognjemetov
- zakva si lahko v Hervisu kupiš 30 hokejskih palic, zavitih v levo, in sami samcati 2 (!) desni?