Vozi me vlak v daljave

(1,2,3, kdo je še na liniji? Alkokalkulator me sprašuje, ali imam težave s tipkanjem, ker smo včeraj pri Kastelicih spili par šampanjčkov. Pajade, a zdaj naj bodo pa štirje odrasli nabutani od tehle mehurčkov? Dva bi še lahko videla dvojno, kaj več pa ... :))
Torej, naj urno in natančno kot ponavadi naškljocam včerajšnjo zgodbico. Ostal sem brez avta (Muki je z mamico spet čofotal na Difu) in se odločil, da bom premagal 25-kilometrsko pot domov z vlakom. Začelo se je sanjsko. Pot iz pisarne do štacjona, nakup karte in cajtnga: 5 minut. Premislek, ali naj grem pojest kaj nezdravega: 1 minuta. (Odgovor: ne.) Sprehod na peron, zelo počasi: 3 minute. In ravno ko sem začel razmišljati, da tale furka niti ni tako slaba varianta, je bilo pravljice konec. Državni ajzenponarji ne bodo imeli nikoli več moje podpore pri štrajku (mah, saj je že doslej niso). Ti beseda-za-100-tolarjev dajo v špici, 15 čez 3, vlak z 2 vagonoma. Jasno, da je potem vlak videti kot Auschwitz Express - vse črno od gužve. Karta mogoče res stane 470 sit, ampak v bistvu to zanje pomeni 940 sit: vsak zic prodajo dvema potnikoma, ne. Aja, kdo je rekel "ekspres"? Pomota! Do končne postaje v mestecu z dolgo tradicijo, ki mu pravim dom zadnjih par let, je natanko 14 postaj, ki naj bi jih rahlo zbutani čuh-čuh premagal v 40 minutah. Pa jih ni. Če se izrazim po avtomobilsko: prva prestava, druga, bremza, postaja. Prva, druga, treeet ... ha, postaja. In tako počasi do polja sredi poti, kjer se je v foglovž med vagoni, kjer smo stoje trpeli ta elitni prevoz, končno primajal ščipokart. Mož v uniformi (ta po barvi sumljivo spominja na Adrijine) je pogruntal, da tip zraven mene nima prave karte. (Imel jo je do Domžal, furkal bi se pa do konca). Pa mu reče uniformiranec, naj odkarta še 250 sit ali pa naj zapusti vlak. In na-pol-slepi potnik njemu, da nima cekinov (vmes mu v žepu seveda zazvoni mobitel), da je šele v Domžalah vstopil (lažniv'c) in da naj bo človek pa naj mu ne teži. No, ščipokart je svoj poklic vzel zelo resno in je začel recitirati kot kak šolarček ali pa najbolj zoprn prometni policajček. Postopek, pravila, bla bla, zapustiti vlak, poklicati policijo, bla bla. In je tip res zavrtel 113 in pred publiko natančno opisal incident: "Tukaj sprevodnik z vlaka 3180, imam potnika, ki ne plača bla bla, pridite ga iskat." Vlak je na naslednji postaji ustavil in potem naj bi prišla patrulja. Vmes smo iz naslednjega recitala iz zbirke ajzenponarskih zapovedi izvedeli, da stane vsakih 5 minut čakanja povzročitelja 5 čukov in pol (prva verzija) oziroma 8 in pol (druga verzija, inflacija). Prvi se je nakladanja naveličal potnik brez prave karte in jo je seveda podurhal. Ščipokart je šel spet klicarit ta plave, ampak teh ni nikoli, ko jih človek rabi, in so mu po telefonu rekli, da oni pa res nič ne morejo pomagat. Ščipokart je še malo butasto gledal, povedal zbranim, da je "postopal po postopku in da bo on napisal zapisnik in da je s tem opravil dolžnost". In potem smo smeli končno naprej. Končni čas vožnje: 55 minut.
Mogoče se drugič ne bom peljal domov z vlakom, si je rekel in šel nazaj delat pametnejše (službene) reči ...