Na kraju zločina: Primož

V zadnjih dveh dneh je Muki počival doma in se šparal (ven je skočil le za kratek čas, recimo k dohtarci pokazat svoje virozne pike, ki še niso hotele izginiti). Sva pa njegova starša šla raziskat zadeve na Primoža. V zametih sva v dveh poskusih srečala famozno Ružo (dvakrat!) in Rudija. Ta se spet ni vpisal v buklo, zato več o Ruži. Zapišem lahko, da je vsaj v videnih poskusih igrala fer, če ne še več. Videla sva jo čisto zgoraj in čisto v podnu, dodati pa je treba še to, da je gazila po snegu brez palic in brez derez.
Zadeva o rekordih se zapleta in je odličen primerek "slovenceljnovske" (kak izraz, ha?) zgodbe. Imamo fovšijo (taščina prijateljica, mati znanega alpinista, zna povedati, da je "videla Ružo, kako je obrnila daleč pred izhodiščem in šla nazaj gor"), ksenofobijo ("Ruža je južna") in zamero (črtanje v knjigi). Kot sem že napovedal, bo tole še zanimivo, zato jo bom v ponedeljek z veseljem mahnil past fribce in se privoščljivo smejat (evo, Slovencelj) na podelitev nagrad. Sicer pa sem na poti navzdol (gor sva tiho, ker sopihava) Lubico gnjavil s teorijo. Predlagal sem, da bi ustanovila Preiskovalno komisijo za pojasnitev zločinov na Primožu (parlamentarno, plačan job) in uredila tekmovanje. Preprosto: rabila bi samo dva avtomata (recimo taka od Skidate). Enega bi postavila v poden, k lovski koči, drugega na vrh, potem pa naj penzionisti kar pešačijo. Nadgradnja teoretičnega načrta (webcam, prstni odtisi, satelitsko opazovanje) sledijo v enem od prihodnjih spustov. Lubica nad mojim razmišljanjem ni navdušena. Hm.