"Žalostni" Muki

Prišel sem domov in naletel na kaos. V spodnji kuhinji pri Sovici vse razmetano, Lubica je nekje v daljavi govorila po telefonu. Mukija nikjer. Na koncu sem ga le odkril v dnevni - mucek je spal. A že čez nekaj minut se je borec žalostno oglasil. S počenim glasom, ki je izdajal daljši jok, je sporočil, da je lačen. Lubica ni bila happy camper: mulca je zašpecala, da a) ni hotel jesti brokolija in avokada (ja, kdo normalen bi pa jedel tako kašo?) b) joka kot dež c) (logično) se nič ne smeji.
In tukaj potem nastopi Super Oči (to sem jest). Hopla, malega v voz, v papirnico skopirat par receptov (čakal pol ure, ker je en obupanec pred mano kot megla kopiral nek učbenik). Nato sva šla še v knjižnico in k sosedu. Tam je Muki na toplem začoril, še prej pa je namenil svetu par nasmeškov (glej zgoraj). Dobro voljo je obdržal do večera in kljub temu, da je zunaj grozila polna luna (ta pride na meni danes) nato spal do jutra.