Pust lačnih ust

Tašča me je pred pričami (familijo) razglasila za požeruha. Vsako leto ob pustu povabi otroke s familijami (letos je prišel zraven še Švaba) na kak krof. Ko je naša suha družinica (Mukec pa Lubica pa jest) pribremzala za mizo, se se vsi že mastili s šunko (nas so bojda klicali, a en štuk višje o tem nihče ni vedel nič!). In potem bum: "Ti si pojedel že devet krofov, samo še enega dobiš!" se je glasila obtožba. A jest zgledam kot tip, ki lahko požre 9 majhnih, a slastnih krofov? Ha ha. Finta je v tem, da jem tiste brez cukrovega posipa in ti so očitno skrbno prešteti. Ampak gospa tašča, štiri (4) krofe sem prijazno odnesel vašemu sinu in snahi. Benti, evo, za javnost: pojedel sem 1 krof direkt iz piskra, pa 2 za mizo ob kavici s Kovinarskimi, pa 1 za na pot k Mekinjskim, pa 1 pri njih (da se ne bi posušil, ker tavelike tamale ni bilo doma) - skupaj torej do trenutka razžalitve 5 krofov. Potem pa za kazen še 2 pa pol (Lubica je pojedla cukrano, jest pa tadrugo polovico). Tak cirkus za mizernih 7,5 krofa v celem dnevu?
Pih, eni požrejo v šestih minutah kilo pa pol krofov (to je bil bojda leta 1981 svetovni rekord), kar znaša okrog 26 unih smešnih ameriških krofov z luknjo. Pa tudi mednarodna federacija za tekmovalno žrtje me ne bi ravno imela za predsednika, se mi zdi :(
Pih, pih. Malo zelo tečen. Spet sneg pa nič medalj na olimpijskih, zdaj pa še tile krofi.

Številka 74

A je to sploh življenje? Človek ima toliko dela, da si komaj vzame 5 minut in nakraca par vrstic :( Takole, povedati je treba vsaj to, da je Mukec začel odkrivati svet okrog sebe. V praksi to pomeni, da sem ga včeraj prvič videl mirno ignorirati poskus njegove mame, da bi ga zvabila v naročje. Ponavadi mulc kar poleti k njej, včeraj pa se je mirno igral naprej. Z žogo? Pajade, s piskrom, pokrovko in kuhalnico. Da ne bo kuhar? Sicer pa je - kot se spodobi za mamino službo - začel uporabljati telefon. Na mojem starem Sharpu, s katerim se zjutraj ponavadi žoga v postelji, je v imenik shranil številko "74". Grem iskat kakšne sanjske bukve in numerološke razlage, da bom videl, kaj to pomeni.
Update: našel! Eni stručkoti razlagajo, da prinaša 74 "zle slutnje, intenzivne sanje in motnje v prehrani" (ha, mulc ima motnje v prehrani le takrat, ko mu zmanjka papice na krožniku!). Treba je pogledati tudi 47 in 11: prištejmo zraven torej še "notranji boj med praktičnim in duhovnim" in, pazi to, "boj med podzavestnim in zavestnim" ter "morebitno nevrozo". Aj-jaj-jaj.

Vse najboljše, Mukec

Muki danes praznuje 8 mesecev. Še vedno nima zob in punce (ali fanta) in je premajhen, da bi bil hokejski golman, zato pa je lep kot oči (čeprav vsi pravijo, da je čisto po mami) in se zna ljubko smejati, cviliti, plavati (well, pretiravam), skakati po banjici, če ga kdo drži za pas, in ločiti polento od banan. Mali lopov je zadnjič namreč ogorčeno protestiral, ko mu je skrbni oče (to sem jest) kot že x-krat prej serviral polentico. Tekma se je končala z remijem: pomlaskal je banano, ampak polenta na koncu tudi ni šla v nič. Starša zelo ponosna na mladička.
In v kakšnem svetu mulc kaj živi? V Mariboru imajo ptičjo gripo (to bo spet kaka žabarska zarota proti provinci), naš prezident je na duhovnih olimpijskih igrah, ameriški viceprezident pa nekaznovano strelja na ljudi. Pih.

Je li to moguće?

Človek pride po par dneh v pisarno in odpre nabiralnik. Nekaj službenih mailov, 100+ debilnosti/spama in en biser iz preteklosti. Mladen Delić je komentiral fuzbal, ko se je še igralo s pikasto žogo, ko so fuzbalerji brcali v dresih s ciframi od 1 do 11, navijači pa stali na tribunah brez zicev, skratka, takrat, ko fuzbala denar še ni popolnoma spremenil v brezoseben cirkus, podoben ameriškim športom. To je to, čisti seks: Jugoslavija-Bolgarija, Split, 1983 (video, format wmv, 2.5 mega) - ampak ubijal bi za še daljši - hm, seks? - posnetek. Tule namreč manjka še uvod v delirij: tisto kukanje, ko je žoga še pri našem golu, Mladen pa stoka "Kasno je, kasno je. Kuda, Simoviću?"

Še vedno živ

Z veseljem bi napisal kaj o muslimanskem internetnem lovu na Dance pa o kulturnem prazniku v graški Ikei in Mukijevem novem avtosedežu (Maksikozel, ampak oranžen), ampak se moram prej zahvaliti nevemkomu, da sem še živ. Lunin.net pravi, da bo polna luna šele 13., ampak če sodim po današnjem vedenju folka na cesti, nekaj v luftu ni v redu. Pri Viru mi je pot zaprl kreten, ki je zapeljal z neprednostne in nato sredi ceste ugotovil, da me zaradi megle ni videl. Ker je pravzaprav stal sredi ceste (avto ckrnu od strahu?) sem se imel potem čast elegantno izogniti po levem pasu in tam na srečo ni bilo nikogar. Hura! Potem sem pribremzal še mimo nesreče na avtocesti pri Šentjakobu in videl bum na Kranjčevi/Pokopališki med Sočo in Žalami. In vmes sem, kot da misli o smrti še ne bi bilo dovolj, lahko še malo poslušal o "skrivnostnem" človeku po imenu Oskar Keleminović. Tip, ki je menda ozdravil Dirtyja, se skriva in se ne pusti ujeti vsakomur. Povedano drugače: članki o njem izidejo v enem tednu v Jani, Delu, Direktu, Dnevniku (lenuh, uporabi iskanje na njihovih straneh, meni se ne da, ker sem videl večino stvari na papirju), hvali se, da je pocajtal 17 kardinalov, paciente pa sprejema le po ustnem priporočilu bogsigavedikoga - skratka, revčki, ki bi se pustili oskubiti za 10 čukov na uro, ne hodit k meni, moja tarifa je za vas previsoka. No ja, za vsak primer bi dal jaz našega prezidenta na seznam kandidatov za pot v večna lovišča, ampak nisem registrian na forumu in nimam časa. Če se da komu ubadati s tem, naj poroča.

Do šestih zjutraj

Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje videli sonce. No, v soboto smo ga - pa še toplo je bilo. Z običajnih minus 5 (še na Ravbarkomandi ob zoprni burji) smo se spustili na morčkota. Plus 12, skoraj popolnoma brez vetra, toplo, luuuštno. Midva sva srebala kavice, Mukec je lenaril v vozičku. Potem je popoldne pozvonil telefon in oče treh punčk je povabil zapijat svojega novega mladička, pardon, mladičko. Od tu naprej se zgodba zaplete, ugotovitve pa so naslednje:
1) star sem - že pred žurom s strahom razmišljam, kakšen bom zjutraj;
2) star sem - ko pridem v lokal, sem med starčki; vse lepe ženske so toliko mlajše, da me niti pogledajo ne ;)
3) star sem - zeham že pred polnočjo.
Ampak kljub temu sem se spravil na veseljaški ringelšpil, popil zmerno količino Jacka in potem z odprtimi usti spremljal cirkus, ki je na momente spominjal na filme Emirja Kusturice. Po zapijanju v pisarni v nekakšnem poslovnem centru se je plesalo v lokalu, kjer pravijo rock'n'rollu rock'n'rool, kjer se gostom pove, da morajo domov, ob štirih zjutraj - kelnarce skočijo na mizo in zaplešejo, potem pa vratar, ki je videti kot Cime, odpre vrata in te napodi. Potem nas je gospa od enega od povabljencev / kelnarca / bodoča policajka (to je ena sama oseba, nisem bil tolk prbit, da bi videl dvojno!) skupaj s kolesi od invalidskega vozička odpeljala v en vaški pajzelj, v katerem striptizete (in kaj več?) sredi lokala plešejo in se tuširajo v eni tuš kabini a la Baumax. Svašta. Koliko stane pir, ne bi vedel, ker sem pa res bil že malce zmatran. Spat odšel ob 06.00 - bravo jest, saj ga še lahko biksam.
Nedelja mirna, pohod na Primoža v sončku. Ruža ne hodi več gor, surlasti Mrgoleti pa pošiljajo letos kar kazensko ekspedicijo: vsak dan se na pol inkognito vpišeta Marta M. in Marija (? nisem ziher) M., zraven gresta pa še ena Anica Leban in en Rudi Zore. Upam, da jih Ruža samo meče na finto in da bo marca spet začela razturat :))

Gužva

Nič časa, samo delo. Pih. Muki oponaša ploskanje (bravo!) in se vse bolj obrača (cvili in cuka, če le doseže) za razvajenim (danes bom spet jedel z mize) Čombejem. Na Valu 202 porabijo vsak dan celo večnost, da preberejo seznam vseh smučišč, pobočij, gričkov in kupov šodra, s katerih se da spustiti z dilcami. Kot jara kača dolgo sranje (še daljše kot Wikipedijin slovenski seznam) je odločno preveč za zjutraj občutljiva ušesa. Usodni podatki za danes: velecentri tipa Vidrga-Kandrše (šit, dvakrat ta teden je bral ta poročila pogrkovalec, zdaj pa si predstavljaj, kak oheh je stheti tako ghozljivo besedo in kako ghozno je to slišati po hadiu) in Sodražica (stessa merda, pahdon, mehda, isti dhek) obratujejo s polno paro, na Starem vrhu pa je ob 6.30 zjutraj vreme "sončno". Yeah, right, zakva je potem v Ljubljani še tema? Nazaj delat, da bo lenarjenje za vikend slajše.