Pust lačnih ust

Tašča me je pred pričami (familijo) razglasila za požeruha. Vsako leto ob pustu povabi otroke s familijami (letos je prišel zraven še Švaba) na kak krof. Ko je naša suha družinica (Mukec pa Lubica pa jest) pribremzala za mizo, se se vsi že mastili s šunko (nas so bojda klicali, a en štuk višje o tem nihče ni vedel nič!). In potem bum: "Ti si pojedel že devet krofov, samo še enega dobiš!" se je glasila obtožba. A jest zgledam kot tip, ki lahko požre 9 majhnih, a slastnih krofov? Ha ha. Finta je v tem, da jem tiste brez cukrovega posipa in ti so očitno skrbno prešteti. Ampak gospa tašča, štiri (4) krofe sem prijazno odnesel vašemu sinu in snahi. Benti, evo, za javnost: pojedel sem 1 krof direkt iz piskra, pa 2 za mizo ob kavici s Kovinarskimi, pa 1 za na pot k Mekinjskim, pa 1 pri njih (da se ne bi posušil, ker tavelike tamale ni bilo doma) - skupaj torej do trenutka razžalitve 5 krofov. Potem pa za kazen še 2 pa pol (Lubica je pojedla cukrano, jest pa tadrugo polovico). Tak cirkus za mizernih 7,5 krofa v celem dnevu?
Pih, eni požrejo v šestih minutah kilo pa pol krofov (to je bil bojda leta 1981 svetovni rekord), kar znaša okrog 26 unih smešnih ameriških krofov z luknjo. Pa tudi mednarodna federacija za tekmovalno žrtje me ne bi ravno imela za predsednika, se mi zdi :(
Pih, pih. Malo zelo tečen. Spet sneg pa nič medalj na olimpijskih, zdaj pa še tile krofi.