Košarkarska nostalgija

Na Rodosu je umrl Slobodan Janković, bolj znan kot Boban Janković, včasih pa raje kar Guza, tisti košarkar beograjske Zvezde, za katerega se je v stari Jugi zdelo, da so zanj izumili trojke. Na videz rahlo leno je raje metal s sedmih in več metrov, kot pa da bi hodil pod koš. Eden tistih srčnih igralcev starega kova, pri katerem nisi imel nikoli občutka, da igra za denar. Pri Partizanu je bil tak Goran Grbović, pri Olimpiji pa seveda kralj Pero Vilfan (neažurirana stran). Guza si je uničil življenje leta 1993, ko je na tekmi grške lige v besu spustil "čelno" konstrukciji koša in se v eni najbolj bizarnih nesreč sam spravil na invalidski voziček. Ubogi človek je zadnja leta bolj ali manj životaril, domov v Beograd pa je hodil ravno toliko, da se je okrog njega skuhal škandal. Na internetu sem našel en dve leti star intervju, žal pa nisem našel nobenega zapisa ali fotke z lanske poslovilne tekme Saše Đorđevića, na kateri so Guzo sprejeli kot kralja skupaj s še enim izseljencem v Grčiji in kandidatom za Deathlist, Žarkom "Kadim kot Turek" Paspaljem.
Mimogrede, največji igralec vseh časov je bil Dražen.
Najbolj zabavna sezona, kar sem jih gledal, je bila tista v osemdesetih, ko se je Olimpija eno leto izživljala v drugi jugo ligi (če do polčasa ni bilo že 30 razlike, je bila publika že nezadovoljna).
Najbolj idiotska tekma vseh časov pa je seveda tista med Jugo in Sovjetsko zvezo iz leta 1986, ko so v polfinalu "Rusi" (no ja, v resnici brkati Litvanci) v zadnji minuti zadeli tri trojke in zmagali po podaljšku. Čuturi je mrežica vrgla ven en popoln met s krila, na koncu pa ga je malo pobiksal še tedaj rosno mladi Divac.
Najsrečnejša tekma, kar sem jih videl v živo, je bilo izživljanje Olimpije nad Stefanelom (3. tekma v Milanu) s serijo zabijanj za uvrstitev na final four 1997. Turnir v Rimu je bil razen tega, da sva s Trampom (ki se je pravkar poročil, bravo) prodala sto majic z napisom "Dvignimo roke gor, gremo na final 4", precej bolj dolgočasen.
Še kaj? Najboljši komentar vseh časov (če odštejem vinilko s posnetki s SP v Ljubljani leta 1970 - z radijskimi posnetki tekem in z govorom Staneta Dolanca - ki sem jo poslušal kot mulc), je evforični monolog Perota Vilfana v zadnji minuti finala evropskega pokala med Olimpijo in Taugresom v Lausanni, med katerim je moja mati (tipično) hotela v dnevni sobi postaviti likalno desko, a sva jo s fotrom s hitro akcijo pravočasno napodila.

Himna SP

Še ena na temo glasba in šport: himna (vsaj do jutri) prvenstva v Nemčiji ni Go West, kot bi nas rad prepričal Tadej, ampak ljudska 10 German Bombers. Toliko o kulturi, zgodovini in podobnih jajcih.

Prepevanje himne

Polovica fuzbalskih dvobojev je odločenih že pred prvim sodnikovim žvižgom - in zato Angleži izgubijo samo vsako drugo tekmo ;) Finta je seveda v himni. Tam vidiš, kakšno je kaj psihično stanje ekipe, kdo so borci, ki raje crknejo, kot da bi zgubili, in kdo pocarji, ki bodo dve uri pozneje zgrešili penal.
Jugosi, Srbi, Črnogorci, Kosmetovci in kar je še igralo za SCG na SP, so morali še letos poslušati Hej Slovani, ki so ji najbolj vneto žvižgali njihovi feni. Hrvatje so se ponosno drli Lijepo našo, a kaj, ko eni ne znajo teksta in jezika (Šimunić), drugi pa so Srbi (Pršo). Rezultat: gladek izpad.
Španci nikoli ne bodo svetovni prvaki (ha, po bitki je fino biti general). Kaj si mislijo, ko zasanjano gledajo nekam v luft ob svoji himni brez besedila? "O, sveta madre, daj mi pomagaj do zmage, mene je strah." - "A lahko prosim že začnemo?" - "Šit, zakva nimamo himne s tekstom?"
Včeraj so jih nabili Francozi, ki so po patriotskem prepevanju himne nekje v zgornji polovici. Vnaprej se opravičujem za politično nekorektnost, ampak reč je taka: Zidane je modro tiho, a je videti ponosen, vrsta črnih igralcev (Makelele, Thuram, Gallas, Henry ...), se pravi večina ekipe, pa se dere, kot da gre za življenje. Izjema je Vieira, ki himne ne j..e, ampak ob njej raje žveči in ogreva vratne mišice. Ocena: za naslov ne bo dovolj. Kapetan šampionske vrste Laurent Blanc je leta 1998 Marseljezo seveda ponosno tulil od začetka do konca.
Svetovni prvaki v tuljenju himne so seveda Angleži. Poleg tega, da nažene strah v kosti nasprotniku množica s tribun s svojo fušarsko verzijo (z obveznim "na na na na" med kiticami), se enako vneto lotijo petja tudi igralci. Ob God Save the Queen dobijo dovolj adrenalina za pol tekme: Peter Crouch pomisli, da je tako spreten kot visok, Wayne Rooney, ki tako nič ne misli, se dere, ker je tega vajen od doma in ve, da bo smel po himni začeti tekati za žogo, Stevie Gerrard pa poje in čuti, da bo igral za ves rdeči del Liverpoola. Hudiča, še David Beckham je ob petju himne videti kot pravi mož z jajci.
Slovenci s svojo medlo himno, ob kateri nekaj igralcev nežno premika ustnice, seveda odpademo v štartu. Če bi hoteli biti kdaj v čem res dobri, bi morali izbrati kaj krvoločnega. Novozelandska haka (hudiča sem moral enkrat celo oponašati na odru na neki folklorni zadevi v Rotorui) bi nam morda pomagala do kakšne zmage ...

En policajski

Ponavadi se potrudim in ne zmerjam taplavih v tri krasne, ampak včasih pa res ne vem, kaj bi ...
Na meji (tisti nesporni pri Brodu na Kolpi/Kupi) s Hrvaško policaj resno pogleda naše dokumente, vidi, da ima tudi Muki osebno, kot se spodobi, in nato v pomanjkanju boljših idej resno in z glasom, iz katerega veje grožnja s kaznijo za kak morebiten prekršek, vpraša: "A imate tale sedež zadaj pritrjen?" Za pojasnilo, gre za tule že omenjeni sedež, v katerem se naš mali vozi po svetu. Stvar je težka, zelo trdna in že na videz fiksna - saj v tem je menda tudi finta otroškega zica, a ne? Kaj je primeren odgovor na tako vprašanje?
1) "Ja." (s presenečenim pogledom).
2) "Ne, bumbar plavi. Zic smo fliknili zadaj kot košaro za sadje, ker ni večjega žura, kot če opazuješ mulca, kako ga meče po avtu in buta z bučo po šipah."
3) "A 'mate vi tudi otročka, a? Kateri zic pa 'mate?"
4) "Zakva ne probaš sam, če je fiksen ali ne, ti trot?"
5) "V kateri knjigi si pa prebral, da je treba to stvar pritrditi?"
Pih, šokiran sem izbral opcijo 1 in v istem trenutku obžaloval svojo nedomiselnost.
Dodatek: par podobno nežmohtnih vicev o policajih.

Vse najboljše, mali!

Naši Muki je bil v soboto star natanko eno leto. Praznovanje, o katerem bi se spodobilo natančneje poročati (okej, pripopal bom vsaj fotko - jutri??), se je vleklo tri dni (pozor: to so bili trije popoldanski čveki s par gosti, ne trije dnevi non-stop rajanja ob prascu in muziki) in se je končalo precej uspešno - če odštejemo skrajno neokusno darilo poročne priče mulčevega fotra (Miha, pacek).
Statistični podatki: 9.700 g / 74 cm / brihten kot oči.
Mulec je stopil v novo leto spektakularno: včeraj je naredil svojih prvih 15 korakov (torej je shodil!), nato pa izkoristil novo pridobljeno znanje za pohod po kuhinji. Zapletlo se je pod Ikeino stekleno bovlo za sadje. Tresenju ogrodja je sledil veliki pok, nato pa je mulec začel tuliti sredi kupa črepinj. Odnesel jo je z manjšo prasko na tački, kri pa je po reševalni akciji začela puščati tudi mulčeva mati. Mene je prineslo na kraj dogodka 15 minut pozneje, saj me je novica o potokih krvi dosegla med pripravami na hokejsko tekmo v Kubujevi ligi. Razplet zgodbe je bil na srečo dober: tekmo so soborci dobili ;)
Ja, in Muki je seveda tudi okej.

Svetovno

Preden se (jutri? s fotkami?) resno posvetim mladinčevemu prvemu rojstnemu dnevu, je treba priznat', da je na TV že 10 dni fuzbal. "Ej, piki, za koga navijaš?" sem vprašal Lubico. Odgovor, kot iz topa: za Anglijo pa za Freddieja. Ha.
In jaz? Kva pa vem. Saj navijam za Angleže kot običajno, ampak mi gre na živce, da sanjajo na Otoku o novem letu 1966, v napadu pa imajo hromega Shreka in robota Rodneyja in nesrečnega Miha Ovna, ki mi je še najbolj všeč. Druga simpatična moštva: Argentina (kako gre to skupaj z Anglijo?) in Gana, Avstralija in Hrvaška (ne, to pa sploh ne gre skupaj). Prvi dve zaradi igre, tretje zaradi duha in borbenosti, četrto pa zaradi navijačev. Saj vem, da je to pri nas skoraj bogokletno, ampak Hrvate je vsekakor lepo gledati, ko se jim strga zaradi fuzbala - vsekakor je pogled nanje manj boleč kot na poln stadion korporativnih debilov v srajčkah ali pa bognedaj na slovenske navijače - v mislih imam tiste brkate fotre s trakovi v laseh z rokometa, tiste, ki imajo "kdor-ne-skače-ni-Slovenc" za malico, kosilo in večerjo.
In moštva, ki se mi zdijo skrajno zoprna? Nemčija ("ze džermans", no comment), Italija (patentirani bleferji so prvo tekmo presenetili z napadalno igro, potem pa se hitro zatekli k svojemu mahanju z rokami, omahovanju v kazenskem prostoru in popravljanju frizur), Brazilija (nikoli maral).

Cajtnot

Kako je lahko človek tako zaposlen, da ne more naškljocati niti poštenega vpisa za tole nesrečno reč? Kdo bi vedel, jasno mi je le, da smo bili prejšnji teden menda na dopustu (medlo se spomnim, da je bilo fino, ampak prekratko), da na Hrvaškem vlada nogometna norišnica, da ima mladinec v soboto rojstni dan, da sem včeraj šenkal karto za Depeche Mode in bom danes oddal še 2 karti za fuzbal Argentina-SCG (šit, ne morem it', dobil pa sem ju prepozno za akcijo na eBay.de). Počutim se kot Bloody Santa, madonca.
Nazaj delat, kaj razumnega/razumljivega pozneje.

Naš mali kljukec

Tole je naš Mukec (slikan s telefonom, kva pa). "Lep, jako razumen in ravno prav debel mož v najlepših letih," bi pripomnil njegov oče (to sem jest), takisto ljubek primerek. Mladinček ima poleg vseh naštetih lastnosti, citiranih po njegovem novem večernem branju (ne, ni tako genialen, za zdaj mu še beremo drugi), Bratcu in Kljukcu s strehe, tudi (prvič) novo pričesko. Po dolgem boju ga je njegova mati brez očetove vednosti odvlekla k frizerju in mu dala tam postriči par "špičk", da bo bolj urejen. In kako naj ima mulc potem dolge lase, ko pa ga ves čas frizirajo? Pih, a se lahko za kaj takega reče, da "ne moti velikega duha". Težko, težko.

Kdo gleda orle?

Med službenim brskanjem po internetu sem naletel na neverjetno novico, da so začeli ljudje namesto golih babnic na internetu gledati gole orle (to ni kakšen skriven izraz za kaj umazanega, ampak preprosto opisuje ptičke mladičke). No, šel sem iskat čudo in našel tole. Ta hip se ne vidi nič. Najbrž tički še spančkajo v temi - ali pa iščem na napačnem koncu. Hm, hm.

Update (6.6.06, 6:30 PM). Videl tičke! V ozdaju je nekaj žvrgolelo, potem se je slišal tovornjaček (?), vmes je pa v gnezdu migalo nekaj, kar bi lahko bilo mladiček ali pa odrasel orel. Zanimivo - za 10 sekund.