Košarkarska nostalgija

Na Rodosu je umrl Slobodan Janković, bolj znan kot Boban Janković, včasih pa raje kar Guza, tisti košarkar beograjske Zvezde, za katerega se je v stari Jugi zdelo, da so zanj izumili trojke. Na videz rahlo leno je raje metal s sedmih in več metrov, kot pa da bi hodil pod koš. Eden tistih srčnih igralcev starega kova, pri katerem nisi imel nikoli občutka, da igra za denar. Pri Partizanu je bil tak Goran Grbović, pri Olimpiji pa seveda kralj Pero Vilfan (neažurirana stran). Guza si je uničil življenje leta 1993, ko je na tekmi grške lige v besu spustil "čelno" konstrukciji koša in se v eni najbolj bizarnih nesreč sam spravil na invalidski voziček. Ubogi človek je zadnja leta bolj ali manj životaril, domov v Beograd pa je hodil ravno toliko, da se je okrog njega skuhal škandal. Na internetu sem našel en dve leti star intervju, žal pa nisem našel nobenega zapisa ali fotke z lanske poslovilne tekme Saše Đorđevića, na kateri so Guzo sprejeli kot kralja skupaj s še enim izseljencem v Grčiji in kandidatom za Deathlist, Žarkom "Kadim kot Turek" Paspaljem.
Mimogrede, največji igralec vseh časov je bil Dražen.
Najbolj zabavna sezona, kar sem jih gledal, je bila tista v osemdesetih, ko se je Olimpija eno leto izživljala v drugi jugo ligi (če do polčasa ni bilo že 30 razlike, je bila publika že nezadovoljna).
Najbolj idiotska tekma vseh časov pa je seveda tista med Jugo in Sovjetsko zvezo iz leta 1986, ko so v polfinalu "Rusi" (no ja, v resnici brkati Litvanci) v zadnji minuti zadeli tri trojke in zmagali po podaljšku. Čuturi je mrežica vrgla ven en popoln met s krila, na koncu pa ga je malo pobiksal še tedaj rosno mladi Divac.
Najsrečnejša tekma, kar sem jih videl v živo, je bilo izživljanje Olimpije nad Stefanelom (3. tekma v Milanu) s serijo zabijanj za uvrstitev na final four 1997. Turnir v Rimu je bil razen tega, da sva s Trampom (ki se je pravkar poročil, bravo) prodala sto majic z napisom "Dvignimo roke gor, gremo na final 4", precej bolj dolgočasen.
Še kaj? Najboljši komentar vseh časov (če odštejem vinilko s posnetki s SP v Ljubljani leta 1970 - z radijskimi posnetki tekem in z govorom Staneta Dolanca - ki sem jo poslušal kot mulc), je evforični monolog Perota Vilfana v zadnji minuti finala evropskega pokala med Olimpijo in Taugresom v Lausanni, med katerim je moja mati (tipično) hotela v dnevni sobi postaviti likalno desko, a sva jo s fotrom s hitro akcijo pravočasno napodila.