MALO PRESELJEN

Oj, preselil sem se. Odslej najdeš moj blog na Blogosu.

Malo srečen, malo tečen
http://malosrecen.blog.siol.net/

.

Sin vetra - 1.39.58

Čas je neuraden, ker se stran LJ maratona kot vsako leto po tekmi sesuva, ampak dejstvo je na dlani: po 64 kilometrih treningov na cesti (toliko mi je namerila moja ljubka supersonična urica v zadnjem mesecu) in pridnem guncanju na rolerjih na hokeju sem v tretjem poskusu spet popravil svoj čas na 21 kilometrov. Bravo jest!
Poseben aplavz pa je treba prihraniti za Lubico. Potem ko se je usajala, da ne more preteči 10 km (pajade), nato pa si je šla v sredo nakopat musklfiber s tekom na prav taki razdalji. čeprav bi morala že počivati, je včeraj gladko odhitela na štart, se zapodila na progo in jo premagala v času nekaj pod 58 minut. Zelo dobro, zelo pridna. Malo zelo srečen.
Aja, Mulec je tokrat počakal doma - je pa tekel z varuško po stanovanju, da ni bil preveč prikrajšan. O tem, kako se na glavo vozi po toboganu, pa po praznikih.

Čigava je Olimpija?

Kdo pravi, da fuzbal nikogar ne zanima? V enem tednu bi (sta?) v Ljubljani nastali kar dve Olimpiji. Kakšna inflacija! Najprej so Glihovi fantje po tisoč letih zrihtali umetno travo v jami pri stadionu in napovedali preimenovanje kluba v Olimpija Bežigrad, samo dan pozneje pa so na tiskovki Nk Factor napovedali revolucijo z imenom Olimpija 2006.
Napovedi Mr. Elektrončka, novega prezidenta Factorja, me ne ganejo. Tisti vaški klub lahko stokrat preimenujejo, pa bo še vedno doma nekje z Ježice in nima pol k...a zveze z Olimpijo. Tistim upokojenim legendam, ki brcajo na Plečnikovi razvalini, zdaj pa naj bi jih iz pisarne vodil Mr. Pristop, pa naj za zdaj še bo - le tisti Bežigrad naj fliknejo iz imena. Sicer je pa zadeva jasna: prava Olimpija je danes doma na NkOlimpija.com, pri Dragonsih ter v srcih in lepih spominih tistih, ki nas starši v stari Jugi niso nasiljevali z nekakšnimi Zvezdami, Partizani, Hajduki, Borci in podobnim sranjem, ampak so nam dali v roke zeleno zastavo. (Mame se seveda pri fuzbalu ne upoštevajo, tako da mi je bilo stiskanje pesti za vijolice prihranjeno.)

Mimogrede, ko smo že pri inflaciji imen in še česa: jutri je volilni molk. Pri Delu so zato danes za vsak primer dvakrat natisnili isti članek "Zaradi Electe v prisilno poravnavo" (str. 3 in še za vogalom na str. 4), za dobro vago pa so pogovorju s firerjem (str. 2 - in who the fuck je Ivan Puc?) dodali še članek o njegovih modrih mislih pred neformalnih evropskim vrhom (na str. 3).

Volitve

V vasi/primestni "elitni" naselbini na poti domov je nekdo čez fris nadstrankarskega kandidata napisal "lopov", doma (hm, hm) pa je sedanjemu županu neznani šaljivec okrasil nos z rdečo barvo. Pravijo, da je pijanček - župan, ne šaljivec. Z volitvami je hec. Kar naenkrat so vsi prijazni, obljubljajo dvorane in stadione (Zoki je zadnjič na TVS-u eksplicitno obljubil stadion leta 2008), predvsem pa jih je povsod polno. Tudi omenjeni domnevno žejni župan se po novem sumljivo veliko giblje na točkah, kjer je dosti ljudstva (beri: v lokalnem Merkatorju). Ampak sicer bi bile volitve pravi dolgčas, če ne bi na njih sodeloval kdo, ki ga poznaš. Lubico je včeraj skoraj kap. Spodaj je za mizo moj tast Čuk, ki je sicer v bajti tradicionalno najbolj črn volivec, nejeverno strmel v letak firerjeve stranke. Na častnem desetem mestu ene od pod-kva-pa-vem-kakšnih volilnih enot se je namreč bohotila slika njegovega svaka, Sovičinega brata. No ja, tule sem površen. Problem ni bil v sliki, ampak v tekstu. V predstavitvi namreč piše, da je moral Lubičin stric v daljnih šestdesetih letih tako rekoč čez noč v emigracijo, v Nemčijo. Razlog: "zaradi težav s komunistično oblastjo - ni hotel v partijo - je moral čez mejo". Novica o tem je za familijo pravi šok: dosedanjih 35+ let so namreč vsi mislili, da jo je mahnil stric čez mejo v želji za boljšim in debelejšim kosom kruha , zdaj pa se je razkrila skrivnost, ki jo je gotovo z neizmerno bolečino zadrževal zase ves ta čas, da ne bi s težavami moril okolice. Njegovo življenje je viselo na nitki! Rdeči so mu stregli po življenju! Udba je spremljala vsak njegov korak! O lubi Jezus in Marija pomagavka (a se tko reče?), hvala kurcu, da sta ga čuvala.
Ne vem še, ali bom šel volit. Če se bom že spravil tja, bom glasoval za gostinca, pri katerem moj svak (ne, ta očitno ne bo nadaljeval družinske tradicije, saj ni emigriral v Nemčijo, čeprav ni v novi partiji) enkrat na teden razgraja z bando dečkov v srednjih letih.

Kdo je prvak? Pacienti!

Hura! Po dveh dneh časovne stiske (in ne mačka, lepo prosim) se lahko končno tudi tole veselim zgodovinske prve hokejske zmage: prvaki lige Kubu B v Vodicah za sezono 2006 so (zvok fanfar) Pacienti. Ha, po uspešno odigrani ligaški sezoni (7 zmag, 2 poraza) smo v play offu pometli z nasprotniki. Četrtfinale cca. 8-2, polfinale 5-2 s pol gasa, finale 8-2 (8-3? kdo bi štel, ko pa se je slavilo že med tekmo?) Dosežek je kljub temu, da igra za ekipo najboljši igralec inlina pri nas in da je v končnici dodal svoje še eden najbolj gajstnih in spretnih napadalcev (bravo, Pelinkov'c), vreden spodobnega slavja. Torej - v pajzlju se je najprej pilo v popolni smrdljivi hokejski opremi, po dezinfekciji pa se je žur v civilu nadaljeval pozno v noč. Nekaj utrinkov: v pokal za zmagovalca je šlo (velikokrat) po jurja in pol borovničevca, Štoli je alkoholne hlape delil z okolico med divjim plesom, Rozi pa je z vsemi svojimi 19X centiji in 1XX kilami preprosto povedano fuknil čez šank pod noge kelnarci in šefu. Naredili smo tudi nekaj za ušesno higieno: mojster iz Hitove Budilke (naša polfinalna žrtev) se ga je tako natrobil, da je bil naslednji dan v oddaji mir, ker ga sploh ni bilo v službo. Ja, ni švoh zmagovat. Naslednji projekt: naročit je treba šampionske zlate drese, posebno šampionsko kolekcijo :)
P.S. Dogajanje v pajzlju je Rozi fotodokumentiral, dokler ni povsem odpovedal. Če mu bo kdaj ratalo spravit zadeve na mail, jih bom z veseljem pripopal sem zraven.

Jutranji sudoku

"SuDoKu problem ste rešili v 50 potezah, s časom 0:05:34". Daleč od vrhunskega rezultata, ampak zadnje čase sem zapravljal po 7,8 minut. Malo srečen.
In če dodam, da sva včeraj z Lubico pretekla še 8 km in naredila prvi uradni trening za ljubljanski maraton ...

Statistika in skoraj unikat

Saj vsi vemo, kaj pravijo o lažeh in o statistikah, ampak tudi statistika je lahko zabavna. Naslednja linka sta s Statističnega zavoda RS: najprej lahko izveš, koliko ljudi se je rodilo na isti dan kot ti, potem pa še prešteješ, koliko soimenjakov imaš.
Rezultati: 34. obletnico začetka druge svetovne je z menoj pozdravilo še 70 drugih kričečih mulcev, priimek si delim še s 409 rojaki (centralo imamo na žabarskem koncu, kva pa), moje ime pa si je prisvojilo še 5 predrznežev. Za enega sem slišal, ker igra hokej, enega kratkohlačnika poznam, ker je nečak moje poročne priče (ne, ni naključje), tri pa še iščem, da jih nabutam.
Mimogrede, Muki ima 435 soimenjakov. (Hm, če bi imeli namesto fanta punčko in bi obveljal moj predlog za ime, bi bila moja Mukica enako redek pojav, kot sem jaz.)
Šit, gledat sem šel še seznam najpogostejših imen za otroke v letu 2005. Zmagala sta Luka in Nika, ne morem pa verjet', da je med nami 31 frišnih Kevinov (Federline? Hill? Spacey? Costner? Keegan?) in 21 Tristanov. Ne, Izolde/Isolde ni v top 100.