Obup(a)no monogamen

Prvi april je dan za štose. Najbolj prepričljiv se mi je zdel tale Jonasov, moj je pa tragično propadel. Torej, Lubica je šla v petek zvečer spat in me pustila pred tevejem. Ker je ura ob Sportslinu na Sky News spodobno šibala proti polnoči, sem počakal in se takole pet čez (že 1. aprila, tehnično) odpravil v posteljo fintirat z najbolj resnim, obupanim izrazom v slogu zdaj-je-čas-za-izpoved.
"Piki, lubico mam," sem tiho bleknil. In kva? A je poleg ležeča oseba skočila v luft, ponorela, me začela zasliševati, brcati? Se je vsaj razjokala? Ne. Odložila je knjigo, ob kateri je očitno že dremala, in me - kot da ne bi nič rekel - ustavila. "A si slišal k' nekaj ropota?" me je vprašala z zasanjanim glasom, ki vselej izdajalsko nakaže, da njegova imetnica v bistvu že spi.
Pih, očitno sem tako neobetaven, da morebitno priznanje o joškasti 20-letni blondinki, ki me čaka za vogalom, sploh ni vredno pogovora - niti za prvi april. Fak. Bi šel najraje kar nazaj pred ogledalo in si rekel: "Ti, tvoje delnice plejboja so vredne en drek." Pa sem rajši zaspal, kdo bo pa hodil zaradi take zgube nazaj iz postelje.