Malo srečen, malo tečen

MALO PRESELJEN

2006-11-09T15:09:00.000+01:00

Oj, preselil sem se. Odslej najdeš moj blog na Blogosu.

Malo srečen, malo tečen
http://malosrecen.blog.siol.net/

Sin vetra - 1.39.58

2006-10-30T08:06:00.000+01:00

Čas je neuraden, ker se stran LJ maratona kot vsako leto po tekmi sesuva, ampak dejstvo je na dlani: po 64 kilometrih treningov na cesti (toliko mi je namerila moja ljubka supersonična urica v zadnjem mesecu) in pridnem guncanju na rolerjih na hokeju sem v tretjem poskusu spet popravil svoj čas na 21 kilometrov. Bravo jest!
Poseben aplavz pa je treba prihraniti za Lubico. Potem ko se je usajala, da ne more preteči 10 km (pajade), nato pa si je šla v sredo nakopat musklfiber s tekom na prav taki razdalji. čeprav bi morala že počivati, je včeraj gladko odhitela na štart, se zapodila na progo in jo premagala v času nekaj pod 58 minut. Zelo dobro, zelo pridna. Malo zelo srečen.
Aja, Mulec je tokrat počakal doma - je pa tekel z varuško po stanovanju, da ni bil preveč prikrajšan. O tem, kako se na glavo vozi po toboganu, pa po praznikih.

Čigava je Olimpija?

2006-10-20T10:26:00.000+02:00

Kdo pravi, da fuzbal nikogar ne zanima? V enem tednu bi (sta?) v Ljubljani nastali kar dve Olimpiji. Kakšna inflacija! Najprej so Glihovi fantje po tisoč letih zrihtali umetno travo v jami pri stadionu in napovedali preimenovanje kluba v Olimpija Bežigrad, samo dan pozneje pa so na tiskovki Nk Factor napovedali revolucijo z imenom Olimpija 2006.
Napovedi Mr. Elektrončka, novega prezidenta Factorja, me ne ganejo. Tisti vaški klub lahko stokrat preimenujejo, pa bo še vedno doma nekje z Ježice in nima pol k...a zveze z Olimpijo. Tistim upokojenim legendam, ki brcajo na Plečnikovi razvalini, zdaj pa naj bi jih iz pisarne vodil Mr. Pristop, pa naj za zdaj še bo - le tisti Bežigrad naj fliknejo iz imena. Sicer je pa zadeva jasna: prava Olimpija je danes doma na NkOlimpija.com, pri Dragonsih ter v srcih in lepih spominih tistih, ki nas starši v stari Jugi niso nasiljevali z nekakšnimi Zvezdami, Partizani, Hajduki, Borci in podobnim sranjem, ampak so nam dali v roke zeleno zastavo. (Mame se seveda pri fuzbalu ne upoštevajo, tako da mi je bilo stiskanje pesti za vijolice prihranjeno.)

Mimogrede, ko smo že pri inflaciji imen in še česa: jutri je volilni molk. Pri Delu so zato danes za vsak primer dvakrat natisnili isti članek "Zaradi Electe v prisilno poravnavo" (str. 3 in še za vogalom na str. 4), za dobro vago pa so pogovorju s firerjem (str. 2 - in who the fuck je Ivan Puc?) dodali še članek o njegovih modrih mislih pred neformalnih evropskim vrhom (na str. 3).

Volitve

2006-10-10T08:40:00.000+02:00

V vasi/primestni "elitni" naselbini na poti domov je nekdo čez fris nadstrankarskega kandidata napisal "lopov", doma (hm, hm) pa je sedanjemu županu neznani šaljivec okrasil nos z rdečo barvo. Pravijo, da je pijanček - župan, ne šaljivec. Z volitvami je hec. Kar naenkrat so vsi prijazni, obljubljajo dvorane in stadione (Zoki je zadnjič na TVS-u eksplicitno obljubil stadion leta 2008), predvsem pa jih je povsod polno. Tudi omenjeni domnevno žejni župan se po novem sumljivo veliko giblje na točkah, kjer je dosti ljudstva (beri: v lokalnem Merkatorju). Ampak sicer bi bile volitve pravi dolgčas, če ne bi na njih sodeloval kdo, ki ga poznaš. Lubico je včeraj skoraj kap. Spodaj je za mizo moj tast Čuk, ki je sicer v bajti tradicionalno najbolj črn volivec, nejeverno strmel v letak firerjeve stranke. Na častnem desetem mestu ene od pod-kva-pa-vem-kakšnih volilnih enot se je namreč bohotila slika njegovega svaka, Sovičinega brata. No ja, tule sem površen. Problem ni bil v sliki, ampak v tekstu. V predstavitvi namreč piše, da je moral Lubičin stric v daljnih šestdesetih letih tako rekoč čez noč v emigracijo, v Nemčijo. Razlog: "zaradi težav s komunistično oblastjo - ni hotel v partijo - je moral čez mejo". Novica o tem je za familijo pravi šok: dosedanjih 35+ let so namreč vsi mislili, da jo je mahnil stric čez mejo v želji za boljšim in debelejšim kosom kruha , zdaj pa se je razkrila skrivnost, ki jo je gotovo z neizmerno bolečino zadrževal zase ves ta čas, da ne bi s težavami moril okolice. Njegovo življenje je viselo na nitki! Rdeči so mu stregli po življenju! Udba je spremljala vsak njegov korak! O lubi Jezus in Marija pomagavka (a se tko reče?), hvala kurcu, da sta ga čuvala.
Ne vem še, ali bom šel volit. Če se bom že spravil tja, bom glasoval za gostinca, pri katerem moj svak (ne, ta očitno ne bo nadaljeval družinske tradicije, saj ni emigriral v Nemčijo, čeprav ni v novi partiji) enkrat na teden razgraja z bando dečkov v srednjih letih.

Kdo je prvak? Pacienti!

2006-10-06T10:29:00.000+02:00

Hura! Po dveh dneh časovne stiske (in ne mačka, lepo prosim) se lahko končno tudi tole veselim zgodovinske prve hokejske zmage: prvaki lige Kubu B v Vodicah za sezono 2006 so (zvok fanfar) Pacienti. Ha, po uspešno odigrani ligaški sezoni (7 zmag, 2 poraza) smo v play offu pometli z nasprotniki. Četrtfinale cca. 8-2, polfinale 5-2 s pol gasa, finale 8-2 (8-3? kdo bi štel, ko pa se je slavilo že med tekmo?) Dosežek je kljub temu, da igra za ekipo najboljši igralec inlina pri nas in da je v končnici dodal svoje še eden najbolj gajstnih in spretnih napadalcev (bravo, Pelinkov'c), vreden spodobnega slavja. Torej - v pajzlju se je najprej pilo v popolni smrdljivi hokejski opremi, po dezinfekciji pa se je žur v civilu nadaljeval pozno v noč. Nekaj utrinkov: v pokal za zmagovalca je šlo (velikokrat) po jurja in pol borovničevca, Štoli je alkoholne hlape delil z okolico med divjim plesom, Rozi pa je z vsemi svojimi 19X centiji in 1XX kilami preprosto povedano fuknil čez šank pod noge kelnarci in šefu. Naredili smo tudi nekaj za ušesno higieno: mojster iz Hitove Budilke (naša polfinalna žrtev) se ga je tako natrobil, da je bil naslednji dan v oddaji mir, ker ga sploh ni bilo v službo. Ja, ni švoh zmagovat. Naslednji projekt: naročit je treba šampionske zlate drese, posebno šampionsko kolekcijo :)
P.S. Dogajanje v pajzlju je Rozi fotodokumentiral, dokler ni povsem odpovedal. Če mu bo kdaj ratalo spravit zadeve na mail, jih bom z veseljem pripopal sem zraven.

Jutranji sudoku

2006-10-02T08:55:00.000+02:00

"SuDoKu problem ste rešili v 50 potezah, s časom 0:05:34". Daleč od vrhunskega rezultata, ampak zadnje čase sem zapravljal po 7,8 minut. Malo srečen.
In če dodam, da sva včeraj z Lubico pretekla še 8 km in naredila prvi uradni trening za ljubljanski maraton ...

Statistika in skoraj unikat

2006-09-27T14:04:00.000+02:00

Saj vsi vemo, kaj pravijo o lažeh in o statistikah, ampak tudi statistika je lahko zabavna. Naslednja linka sta s Statističnega zavoda RS: najprej lahko izveš, koliko ljudi se je rodilo na isti dan kot ti, potem pa še prešteješ, koliko soimenjakov imaš.
Rezultati: 34. obletnico začetka druge svetovne je z menoj pozdravilo še 70 drugih kričečih mulcev, priimek si delim še s 409 rojaki (centralo imamo na žabarskem koncu, kva pa), moje ime pa si je prisvojilo še 5 predrznežev. Za enega sem slišal, ker igra hokej, enega kratkohlačnika poznam, ker je nečak moje poročne priče (ne, ni naključje), tri pa še iščem, da jih nabutam.
Mimogrede, Muki ima 435 soimenjakov. (Hm, če bi imeli namesto fanta punčko in bi obveljal moj predlog za ime, bi bila moja Mukica enako redek pojav, kot sem jaz.)
Šit, gledat sem šel še seznam najpogostejših imen za otroke v letu 2005. Zmagala sta Luka in Nika, ne morem pa verjet', da je med nami 31 frišnih Kevinov (Federline? Hill? Spacey? Costner? Keegan?) in 21 Tristanov. Ne, Izolde/Isolde ni v top 100.

Kje se je ustavil čas?

2006-09-25T11:19:00.000+02:00

Kako hitro se lahko vrtijo stvari? Včasih zelo hitro. V Snatchu prileti (in pozneje odleti) "cousin Avi" v London kot blisk, v nekaj prizorih. Concorde, viski, štempelj, pa je tam. No, v takem tempu so se izmenjevali prizori v petek. Lubica je prifrčala ob enih, ob dveh sva dala spat mladička in razpakirala kufre. Ob treh sva klicala Božico na Pag, ob štirih smo z mulcem spet pakirali. Po malici v slaščičarni smo bili ob šestih na poti, ampak potem nas je pot zapeljala še na Ravbarkomando na večerjico (jogurt, banana, mleko - vse popacano po majici) za tamalega in to je bila usodna napaka. Na klanec pred trajektom smo prilezli petnajst do enajstih, zadnji trajekt pa je v nasprotju z informacijami naše gostiteljice že odpeljal. Super, kaj pa zdaj? 120 kilometrov naokrog. Nazaj na cesto, gas v trdo temo na jadransko magistralo, čez Karlobag in Maslenico. V posteljo sva šla ob pol dveh zjutraj, 'bemti.
Enako hitro se je po dnevu sončenja vrtel film v nedeljo. Bum, na trajekt ob dvanajstih, da bo mali vožnjo prespal. Ampak Mukec se je zbudil pri Rijeki in do meje zahteval kosilo. Popustila sva mu pri Pivki. Vrtiček nama je po telefonu iz Mladine sugeriral Cunarja. No, tu se je pa čas ustavil. Ilovar je obljubljal dobrote: "Domači beli kruh in ovčji sir, pršut, zašink, mleta vratovina, mineštre, jote, ovčji in divjačinski golaži, prate, krače, pečenice, pečenke in jagenjčki, ocvirkovca in potica, ovčja skuta." Kurca palca. V uri in tričetrt je ratalo domači frajli prinesti iz kuhinje toliko kot nič. Ne me razumet narobe, nismo pričakovali fast fooda, ampak najprej je pri 6 mizah in takole na oko morda 20 jedcih rabila četrt ure za račun prejšnjim gostom, potem četrt ure za tri deci terana, četrt ure za pršut in sir, potem pa tričetrt ure za (sicer dober) divjačinski golaž. Župco je vmes mirno pozabila. Na račun nisem več čakal, ampak sem šel plačat noter. Mimogrede, ni šlo za diskriminacijo: vsi gostje smo se enako otožno držali za glavo in prazen trebušček. Mi je pa jasno, zakaj se ovce, konji in druga bitja tako mirno sprehajajo naokrog: preden jih bo kdo fental in vrgel v lonec, bodo živali tako že umrle od starosti. Škoda, kraj je videt lušten, pa še balin plac, po katerem sva se med čakanjem v toplem soncu prekladala z našim mulcem, je okej.

Pisanje za splet

2006-09-18T14:24:00.000+02:00

Enkrat zdavnaj sem si obljubil, da ne bom ocenjeval drugih blogov (še posebej, dokler ni pri meni niti blogrolla - pride jutri! -, pišem pa o mulcu in svojih amaterskih konjičkih). No ja, bom pa samo navrgel nekaj dejstev :)
1. Na Blogosu je v rubriki "urednikov izbor" za blog dneva (upravičeno) izbran "Stvari vidimo takšne, kot smo".
2. Bloger dneva je spisal kratek, smiseln in lahko berljiv vpis "Pisanje za splet". Navodila, kako blogovati (ne vem, ali še kdo uporablja izraz, izpeljan iz kmetovati, ampak meni je všeč, uveljavljenih pravil pa Toporišič tako še ni dal na svetlo). Recimo tole: "tekst za splet naj bo krajši".
3. Taisti urednik, ki je izbral "Stvari vidimo ...", v svojem blogu silno pogosto objavlja svoja dolga modrovanja (primer), ki jih je pred tem objavil v "offline medijih" (tako menda nova generacija imenuje časopisje). A ne bi raje prebral kakšnih navodil?

PS. Fak, pa je šlo moje "objektivno podajanje dejstev" v maloro. Angleži bi na tem mestu rekli nekaj v slogu "I have to declare an interest here": omenjeni urednik mi je takole kakšno leto ali še kaj več nazaj stisnil roko in mi obljubil uredniški job za 500 jurčkov na mesec v enem super cajtngu, ki pa potem žal ni izšel - in si pustil plačati kofe z besedami "danes pa lahko plačaš kofe, ko si dobil službo". Skratka, Marko, dolguješ mi eno kavo ;)
PPS. Ko bom sposoben napisati kaj zanimivega, ne da bi pri tem v vsakem stavku ob podredjih vseh vrst uporabil še par oklepajev, se bom pogledal v ogledalo in rekel: "No, zdaj si pa v življenju nekaj dosegel."

Leteči dom upokojencev

2006-09-18T08:09:00.000+02:00

Lubico sem ob dvajset čez šest zjutraj oddal na letališču. Židane volje je odbremzala na konferenco v London in pustila mladička na milost in nemilost fotru (no ja, vsaj danes bolj dedku in babici, ki ju mali ljubeče kliče "dediii" in "baba"). Nekje v koloni na Brodu sem ravno razmišljal, da 860 sit za sok in kavo na Brniku ni malo, ko je prifrčal sms-update iz letala. "To ni dobro znamenje. Sami starci na avionu." Minuto pozneje je prišel pričakovani dodatek: "Vključno s stevkami."
Poznavalci razmer v luftu pri državnem prevozniku se bodo verjetno strinjali z menoj, da se človek v luftu bolj težko zaljubi v personal. Ne me kar takoj obtožit za seksista, šovinista, prasca ..., ampak tule je šla družbeno-socialna korektnost malce predaleč. Politika enakih možnosti pomeni pri Adrii (in še kje, da ne bom krivičen) to, da nimajo mlade, luštne punce nobene šanse, da pridejo zraven, ker je firma polna starih krastač, ki kvakajo v odurni angleščini in so videti - ja, jebiga - primerno svojim letom. To ni v redu. Na tleh ima gost možnost izbire in mu ni treba hodit v lokal, v katerem je kelnarca sitna in odbijajočega videza. V luftu je potnik diskriminiran, ker ne more gospe "kava-čaj-tii-kofii?"med tistima ubogima vrstama sedežev pobegnit nikamor. Potnik bi torej moral imeti možnost, da toži prevoznika, ne pa da se zgodi to, da ga toži osebje. Ali to, da se kdo hvali, da hoče postati najstarejša stevka na svetu. Pih, naj gre delat k Senior Airlines, če kaj takega obstaja. Saj ne rečem, da so tiste grde Ryanairove Irke, ki jih ne zastopiš pol k...a, ali Španke, ki se zadnje čase množijo pri Easyju (prej sem mislil, da delajo vse Španke v Angliji v Zari), sanjske, ampak vsekakor jih prenašam lažje kot lokalni klub upokojenk. Ampak svet je pač šel v to smer. "Danes imajo letalske firme politiko enakopravnega zaposlovanja ne-lepo-zgledajočih stevardes," kot je rekel Chris Moyles na BBC Radio 1. Pih.

Zdrava prehrana

2006-09-13T15:32:00.000+02:00

Včeraj sem se odločil, da se bom začel zdravo prehranjevati. V štacuni sem si kupil müslije (znamke Prema "z rozinami in oreški") in jogurt ter napokal v vrečko posodico in žlico. Prvi dan novega življenja je potem prinesel eno zmagoslavje in en poraz. V plus bom štel to, da vrečke nisem pozabil doma in sem vse skupaj zjutraj odnesel v pisarno. Minus je žal to, da sem šel "zajtrkovat" k avtomatu. Vržeš noter 270 sit, natipkaš 67 in nato 46 (ne obratno! zakon uporabe avtomata pravi, da težje predmete kupiš najprej, da česa ne poteptajo, ko padejo s poličke). Pobereš plen: mlečno Milko M-Joy in kokakolo (v piksni, čudovito ohlajeno). Tečeš po štengah nazaj v pisarno in se vmes treseš, ker hočejo roke odviti/odpreti vse kar takoj, (raz)um pa jim ne pusti.
Sklep: zdravo se bom začel prehranjevati jutri. Če pa se mi načrt po naključju ponesreči, se ne bom sekiral, ker imam 73 kil na 186 centijev in sem še kar v formi za svoja leta.
Aja, še usoda zdrave hrane: jogurt sem šenkal, müslije pa spravil v omaro.

11. september

2006-09-11T10:55:00.000+02:00

Ah, kakšni teroristični napadi neki, govorim o obletnici poroke! Sonce sije enako kot pred dvema letoma, tudi rada se imava še kar, le enega mulca imamo več v družini :) Bojni plan za popoldansko (z mladičkom) /večerno (brez) proslavljanje je še v beta fazi. Hm, hm.

Prosti meti

2006-09-11T10:35:00.000+02:00

Na košarkarskem igrišču pri tenisu za Žibertom (med Pacienti skrajšano tudi: "v Šentvidu") nisem metal na koš že celo večnost, čeprav sem tam preživel velik del srednješolskih let. Nikakor pa si nisem mislil, da bom proste mete lučal tam skozi mrežico v nedeljo (včeraj) ponoči. Z vikenda na Pagu smo prilezli ravno še dovolj zgodaj, da smo lahko šli na zadnje zdihljaje narodnih noš v Kamnik (postava: Nataša, jest in trije in pol otroci z velikimi očmi za štante - Lubica, Nina, Tjaša in Muki). Nekaj minut, preden sem se po mini živčnem zlomu/infarktu sesedel za mizo ob pici (z dvema helijevima balonoma nad glavo - dalmatinec je bil za Tjašo, tiger za Mukija), je Tramp sporočil, da z mirnim večerom ne bo nič. 3 tedne prezgodaj rojenemu mulcu je ime Tim(otej), tehta pa več, kot je spil njegov foter na njegovo zdravje, kar je slab znak. Ravno zadnjič smo ugotavljali, da je pravo zapijanje otroka tisto, na katerem zliješ v grlo ves viski, kar ga lahko navlečeš na kup in na katerem potem Bajsi kozla. Otroci, ki pridejo na svet ob takem žuru, so zdravi kot dren. Vprašajte Mukija - fantje so pocuzali devet flaš viskija in mulc ni bil doslej v 15 mesecih še niti pošteno smrkav.
No, Trampov mali je v večji nevarnosti. Novopečeni fotr je sicer obljubil, da bo dal za 100 pirov, ampak po par rundah v Koširju pod Šmarko so nas vrgli ven. Med običajnimi provokacijami, kdo hitreje teče in kdo je boljši šuter, smo se nato na brzino zmenili za tekmo in šli v hladno noč. Na Brodu je bilo pretemno, tacenski policaji so nas napodili - in tako smo pristali v Šentvidu. Pred 15 leti je Mare tam ležal pod košem, s Trampom pa sva nosila okrog Pupinov stožec in zlagala klopce na streho. Danes smo starejši in pametnejši, ampak nekatere stvari ostajajo enake. Z Maretom sva še vedno profesorja v basketu (vsak je zmagal po eno tekmo v prostih), Tramp pa še vedno spizdeva z žurov. Ja, tudi z zapijanja svojega lastnega mulca jo je popihal po francosko in to v trenutkih, ko je šel ostanek ekipe jest k Hot Horsu. Sramota.

"Kuhinja" na Primožu

2006-09-04T11:22:00.000+02:00

O "vzponih" na Primoža sem pisaril vsaj trikrat (uporabi search levo zgoraj). Dva dni po skoku v Kristusova leta (zalito s šampanjcem in mirno prebavljeno, če se izrazim v slogu Mladininega požeruškega vodnika) sva šla z Lubico v meglenem jutru preverit, ali me noge še držijo. Malega sem suvereno (prešvican, a s trdnim korakom) privlekel do zadnje prelomnice. Potem sva ga dala na noge in mu zapovedala, naj jo sam mahne proti vrhu, a je pri vzponu revež hitro padel na smrček. Medtem ko se je z blatnimi usti drl iz nahrbtnika (zdaj na maminem hrbtu), sem ugibal, kaj nas čaka na vrhu. Odgovor: klasična štala. V soboto se je v knjigo štirikrat vpisala Ruža Jovčeva, v nedeljo, ko je očitno počivala, pa se je vpisoval Mrgoletov užaljeni klan. Najprej je bila vpisana Marta M. (z Anico L.), potem je par imen nižje z drugo pisavo podpisana M.Marta in še nekaj vrst nižje (z isto kraco kot drugič) spet M.Marta. Zraven je anonimus, ki ima očitno poln kurac teh zdrah, dopisal uro "9.20", dodal klicaj (v stilu "tretjič gor? pajade!") in tazadnjo Marto prečrtal. Moram povedat, da sem v letih, ko sem tudi sam malo tečen. Ima me, da bi prihodnjič preprosto vzel zvezek in ga fliknil nekam v grmovje. Tam menda prebiva modras (govorice mu pripisujejo hudo strupenost in dolžino), ki pa ga tokrat seveda kljub soncu na vrhu ni bilo na spregled. Skratka, na Primožu nič novega: čaj 200, potica 400, v knjigi pa cel kup grebatorjev in golj'fivcev. Pih.

Malo star

2006-09-01T07:54:00.000+02:00

Pregled stanja. Fizika: roke in noge cele, čeprav pobutane od hokeja, splošna utrujenost ne prevelika, tudi včerajšnji pirček s Pacienti preživel brez hujših posledic. Psiha: za RTV-jev lahki sudoku sem porabil 6:17 (to ni dobro, a ne?), do vratu v delu, ampak kar malo srečen. Danes bo en lep sončen dan. Bemti, Kristusova leta, kdo bi si mislil. Me zanima, kaj bo rekel Muki na tako starega fotra. Me bo sploh spoznal?

Hokejski triumf

2006-08-28T11:42:00.000+02:00

Zadnjič mi je Lubica prala glavo, kakšen bi moral biti moj blog ... ("Več familije, več samoizpovedi, nič podajanja novic pa cifer.") Sem se resno zamislil in sklenil, da se bom poboljšal - ampak ne še čisto prec ... :)
Lahko pa z zadovoljstvom zapišem tole: v soboto smo šli pimplat hokej h Kubuju na turnir občine Vodice. Po celodnevnem matranju smo jo mahnili domov s pokalom za tretje mesto, kar je velik uspeh, čeprav ni popolno presenečenje, ker smo se za dogodek dodatno okrepili (glej sliko ekipe - manjka Zaki, ki je seveda zamudil kot vedno). Je pa morda treba omeniti to, da se ga po petih tekmah v bifeju nismo nažrli. Bolj stari, bolj pametni (bolj zmatrani)? No, vsekakor lahko po dolgem času označim tole z oceno "malo zelo srečen".
Benti, zdaj jih bom pa spet poslušal ... "Ko Muki spregovori, ne daš nič od sebe, s tem svojim hokejem se pa takoj hvališ!?"

Jugoplastika

2006-08-21T14:30:00.000+02:00

Po 12 dneh brez vpisa (lenoba, dopust, še več lenobe) se avtor ne more takoj lotiti usodnih tem, kakršni sta dopust na Gardi ali obisk Kumrovca, zato bom danes raje registriral garažni bend z velikim potencialom: Jugoplastika. Navdih za ime (če to ni boljše kot Arctic Monkeys, lepo prosim) so Španci seveda dobili pri klubu, ki je rušil po Evropi, danes pa je šefe zaradi tistega "jugo" očitno malo sram in njihovo moštvo raje izgublja kot Split ...

Plavanje

2006-08-09T10:38:00.000+02:00

Po naključju sem našel novico, da je nek Dalmatinec ravnokar preplaval Rokavski preliv v 9 urah in 45 minutah. Zadeva me je spodbudila, da sem šel brskat in našel še rezultat "bolj fit"polovice dua Little Britain - 10 ur 30 minut. Raziskovalna pot me je nato popeljala do strani s kupom statistik. Povprečje za plavanje iz Anglije v Francijo je menda 12:55, iz Francije v Anglijo 14:14, povprečje ne glede na smer pa 13:19. In kaj mi povedo vsi ti podatki? Da tisti naš sodček, ki se valja po različnih svinjskih vodah, pije cviček, si dela reklamo in služi s sponzorji, nima treh čistih o plavanju. Par vrstic o porazu proti Hribarju sem našel, Siolovega posnetka in štorije o tem, kako se je zataknilo pri izplačilu stave, pa se mi ne da iskati.

Smrtna kazen in Harry Bloody Potter

2006-08-04T10:23:00.000+02:00

Med službenim delom (ja, tudi to obstaja) sem izvedel, da bi Poljaki institucionalno pobijali zločince, konkretno pedofile. Česa takega v današnjem kvazi-demokratičnem svetu ne slišiš prav pogosto, zato sem se še malce poglobil. Na svetu je bojda 71 držav, v katerih zadeva teče v teoriji in praksi. Svetovni prvaki so Kitajčki, najbolj učinkoviti (po številu kazni na prebivalca)Singapurci. Izvedel sem, da naj bi bila zadnja usmrtitev v Sloveniji leta 1957. Leto pred petdeseto obletnico svečanega dogodka nikjer ne morem ugotoviti, kdo je bil nesrečnik - kak starodobni Trobec/Plut ali kak Stalinov privrženec? Vsemogočni internet mi tokrat vsaj na brzino (mudi se mi nazaj delat) ni pomagal. S pomočjo Najdija sem izvedel a) kakšno je mnenje v cerkvenih krogih b) h kakšnim peticijam in podobni šari me vabi slovenski Amnesty.
Še osebno mnenje: sem kontra. No ja, mogoče bi naredil izjemo za J.K. Rowling in jo utopil v žlici vode. Pazi to, babura se "pripravlja na žalovanje". Jaz bi na njenem mestu pri milijardi (milijardah?) dolarjev na račun ene globalno spromovirane štorije take bedastoče raje obdržal zase.
Se ne strinjaš, dragi bralec? Le urno pot pod noge in s spalko pred najbližjo knjigarno. Pazi, da ne boš zamudil izida 7. knjige, ne? Sicer ne razumem najbolje, zakaj je kdo tak cepec, da se gre gužvat in nese denar gospe Rowlingovi prvo minuto, ko mu ta milostno dovoli kupiti svojo knjigo. Mislim, tistih par sto strani ne moreš prebrati tako hitro, kot ti lahko lumpi razkrijejo ključne zaplete - recimo z napisom nad cesto :)

Coup de Boule

2006-08-04T10:03:00.000+02:00

powered by ODEO
Nad tole štanco so znoreli Francozi, ki jim srce ni počilo zaradi poraza na svetovnem. Glede na to, da je francoščina zame španska vas, sem šel brskat še za prevod. Ni ravno atomska fizika, ne?
Hm, tale Odeo tudi ni švoh. Doslej se s takimi avdio zadevami nisem kaj pretirano ubadal in o njih ne vem čisto nič. Čas, da si razširim obzorje?

Upanje umre zadnje

2006-08-01T08:13:00.000+02:00

Doslej sem živel v upanju, da je pred mano še kakih 110 let življenja. Ampak kandidat, ki naj bi dokazal, da se da živeti 140 let, zadnje dni malo peša. Čez nekaj dni naj bi praznoval 80. rojstni dan, ampak za zdaj so praznovanje prestavili, pa še oblast je moral začasno (?) spustiti iz rok. Neverjetno, ampak na Deathlist gospoda danes še ne najdem. Pih, pa taka lestvica.

Pozor, Bembo na vidiku

2006-07-31T15:35:00.000+02:00


Mukec paradira, kot se spodobi. Če me vprašate, kaj ga vleče naprej, pa ne vem - je bil že kak avto parkiran kje za vogalom ...

Flaška za nekaj drobiža

2006-07-26T09:20:00.000+02:00

V teh vročih dneh se človeku že čez dan včasih pošteno meša od vročine. Če gre potem zvečer še v lajf in si privošči par pijačk, je pa tako čisto nor. Ampak kdo je lahko tako utrgan, da bi dal 225.000 dolarjev za flašo tekile - in to v fabriki, ne v lokalu, lepo prosim - ne, tega pa res ne razumem. In jaz ubožec sem mislil, da je jurčka tristo za mojito v Penasu veliko... Mimogrede, koliko stane v Pacificu? Enih 6 funtov, se mi zdi. Za sydneyskega pa ne vem, čeprav imam oddaljen spomin, da z Lubico tam nisva pila le pira.

Muki v Bohinju

2006-07-24T14:10:00.000+02:00


Muki se skriva pri Kramarju ob Bohinjskem jezeru.

Mukijev slovar

2006-07-21T08:03:00.000+02:00

Muki še ni kak poseben poliglot, zato pa toliko bolj z veseljem ponavlja nekaj besed iz svojega zasebnega besednjaka ...

auuu (sam.; izg. kot bi hotel renčati): domača mačka, tiger ali kaj podobno kosmatega na štirih tacah
bembo (sam): prevozno sredstvo kakršnekoli vrste - letalo, avtobus, avto; posebej ljubeče: tovornjak
mama (sam.): Lubica, mulčeva mati, vrhovna institucija
mamam (glag.): jesti, dajte mi jesti; ekspresivno, z usmerjenim kazalcem: fotr, daj mi za jest takoj!
ou-ou (sam): vsako ščene na obzorju

Lakota

2006-07-19T07:47:00.000+02:00

Če človek vstane ob 5.30, je ob 7.30 že lačen kot volk. Ker bom raje delal, kot da bi šel dol v bife po sendvič ali čips, si bom lakoto potešil (jo pregnal) s posnetkom požeruškega tekmovanja (12 minut). Nathanova fešta s hot-dogi je sicer bolj dolgočasna tekma, saj je Kobajaši (link je s strani Kidzworld, he he) enostavno predober (preveč lačen?). Tule je še en krajši posnetek ene od Japončevih zmag. Splača se pritisniti pavzo pri faktih o "kalorijski vrednosti" obroka. Hot dog, anyone?
In še obvezen pripis, da jih ne bom spet poslušal doma: ne, toliko ne more pojesti niti moja Lubica :)))

Malo zapuščen

2006-07-14T08:03:00.000+02:00

Lubica, ki mi že dva dni ne pošlje nobenega maila, ker je v službi "tako zaposlena", mi je poslala naslednje grozilno sporočilo: "A veš kaj ravno počnem: odprla sem si trinajst.com. In če med prvimi petimi blogi nisem nikjer omenjena v tvojem dnevniku, pol pa kar sam čez vikend uživaj!"
Tale vpis najbrž ne šteje, torej sem očitno uradno zapuščen. Ha, a to pomeni, da mi jutri ni treba vstati ob pol šestih in se odpraviti na čofotanje v Bohinj? Don't think so. Prazne marnje, tele grožnje.
Je pa mogoče stvar v tem, da sem za Lubico premajhen. En Pawlovski (bojda resničen tip, ni alter ego od Pavlova, kvazi-znanstvenik, ampak na webu sem na brzino našel le eno omembo njegovega dela kot vira) se znanstveno ubada z višino (me prav zanima, koliko meri) in je pogruntal (nebulozo sem slišal na radiu), da se razvije idealno razmerje med moškim in žensko takrat, ko je moški za 9% višji. Glede na to, da je moja Lubica (evo, druga omemba :)) na frišno zmerjena na 178 cm, bi jih moral imeti jaz 194, pa sem se žal zabremzal pri 186. Glede na to, da primerno visokih kandidatov za Lubico (tretjič!) ni na pretek, bo morda bolje, da svoj kazenski vikend (glej začetek vpisa) prebijem tako, da si jaz najdem kako 170/171 cm visoko Lubico 2. Bo vsaj eden od naju srečen. Hm, hm.

"Nadgradnja sistema"

2006-07-13T07:28:00.000+02:00

Če ti fantje, ki skrbijo za računalnike v firmi, rečejo, da bodo "buildali/upgradali" in "preselili" (tole zadnje še kapiram) vse računalnike - vključno s tvojim - z enega klinčevega strežnika na drugega, je to znak za alarm. To že vem, zato sem včeraj, preden so mojo škatlo ugrabili, prijazno, a natančno poizvedel, ali mi bodo:
a) skopirali arhiv (malo morje tekstov in kup kupljenih agencijskih fotografij);
b) ohranili seznam kontaktov, priljubljenih strani itd;
c) instalirali tistih par licenčnih programov, ki jih vsak dan potrebujem pri delu in jih Microsoft po nekakšnem čudu še ni poskusil vtakniti v Windows.
Odgovor je bil na vsa vprašanja enak: ja, vse bo okej.
Malo morgen. Danes je moja gajba kot nova - mape prazne, kontaktov ni, programi - kakšni programi !? Nikjer ni nič.
Možnosti sta dve. Prvič, fantje včeraj niso končali. Drugič, fantje so včeraj zaj...i. Če se je zgodilo tole zadnje, potem bo tule danes razsajal orkan.
Update (11.30). Vremenska napoved za danes: sončno. Prijazni fantje so se pojavili ob osmih, prepozno, da bi mi pripravili gajbo za delo pred mojim prihodom. Zdaj vse štima, zadovoljen, malo srečen.

Sponka za bajto

2006-07-12T06:59:00.000+02:00

Šparanje, zadetek na lotu, življenje s pufom naslednjih 30 let - kakšen je tvoj plan za lastno streho nad glavo, dragi bralec? Kyle MacDonald je dobil čisto pravo hiško tako, da je menjal stvari. Začel je tako, da je na Craigslist.org ponudil v zameno za kaj bolj uporabnega eno navadno klinčevo rdečo sponko za papir. Cela kolobocija je danes opisana vsepovsod (recimo v Toronto Staru), zato je ne mislim povzemati na dolgo.
Za lenuhe zgodba v enem stavku: tip je naredil s svojo akcijo v enem letu toliko cirkusa, da so mu na koncu v kraju Kipling v Saskatchewanu (Googlova mapa, he he) šenkali bajto v zameno za malo medijske pozornosti.
Kipling, imenovan seveda po temle Kiplingu, ki je enkrat očitno šel mimo, odslej pač ne bo rabil patetičnega vzdevka v slogu "prestolnica smrečja za lesene fasade jugovzhodnega Saskatchewana" (tega sem si izmislil, ampak tisti, ki ga je že kaj biksal po svetu, se bo spomnil vsaj ene table v slogu "beef capital of ..." - v Avstraliji je to recimo Rockhampton, edini kraj, za katerega lahko iz srca rečem, da ga tam spodaj ne bi hotel nikoli več obiskati). Župan te rupe z nekaj več kot 1000 dušami se bo lahko hvalil s kakšno tablo v slogu "Kipling - mesto, v katerem podarjamo hiše". Če bo 26-letnemu Kylu v novem domu dolgčas ("bom že našel kako delo, v kraju so tri špecerije") in ga bo zaneslo na kriva pota, ni panike: Kipling ima tudi svojo sekcijo Anonimnih alkoholikov.
Mimogrede, Kipling je poceni: pravijo, da stane taka bajtica enih 50.000 kanadskih dolarjev, ampak Kylova je bila cenejša, ker so lokalni fantje stopili skupaj in jo naredili na pol zastonj.

Kontra terminalom

2006-07-11T07:56:00.000+02:00

Illy --> silly.

Londra

2006-07-10T14:18:00.000+02:00

Potovanje z mladičkom je mala mal'ca. Potem ko je dokazal, da ga furkanje po cestah (Toskana, Dalmacija) prav nič ne moti, se je izkazal še s prvim poletom. Tisti dve uri do Londona je imenitno sodeloval in ni povzročil niti najmanjšega škandala. In drugi vtisi? Pokalo letos v nasprotju z lanskim 7/7 ni (super), če odštejem šunder po nogometnih tekmah. Število patriotsko razpoloženih Italijanov je raslo iz dneva v dan, tako kot gužva na Oxford Streetu. Pokovec je domov - skupaj s staršema, sestrično in z x-in-dvajsetkilskim kufrom - pribremzal zadovoljen in opremljen z novimi modnimi dodatki (Gapov anorak v maskirnih barvah, Hamleyjeve igrače, Wagamamina majčka za male goste), ampak fotrov najljubši spominek je kljub temu foto-utrinek iz Belgotovega kevdra v Covent Gardnu. No ja, tudi lov na ptičke na Primrose Hillu ni bil slab.

Košarkarska nostalgija

2006-06-30T13:20:00.000+02:00

Na Rodosu je umrl Slobodan Janković, bolj znan kot Boban Janković, včasih pa raje kar Guza, tisti košarkar beograjske Zvezde, za katerega se je v stari Jugi zdelo, da so zanj izumili trojke. Na videz rahlo leno je raje metal s sedmih in več metrov, kot pa da bi hodil pod koš. Eden tistih srčnih igralcev starega kova, pri katerem nisi imel nikoli občutka, da igra za denar. Pri Partizanu je bil tak Goran Grbović, pri Olimpiji pa seveda kralj Pero Vilfan (neažurirana stran). Guza si je uničil življenje leta 1993, ko je na tekmi grške lige v besu spustil "čelno" konstrukciji koša in se v eni najbolj bizarnih nesreč sam spravil na invalidski voziček. Ubogi človek je zadnja leta bolj ali manj životaril, domov v Beograd pa je hodil ravno toliko, da se je okrog njega skuhal škandal. Na internetu sem našel en dve leti star intervju, žal pa nisem našel nobenega zapisa ali fotke z lanske poslovilne tekme Saše Đorđevića, na kateri so Guzo sprejeli kot kralja skupaj s še enim izseljencem v Grčiji in kandidatom za Deathlist, Žarkom "Kadim kot Turek" Paspaljem.
Mimogrede, največji igralec vseh časov je bil Dražen.
Najbolj zabavna sezona, kar sem jih gledal, je bila tista v osemdesetih, ko se je Olimpija eno leto izživljala v drugi jugo ligi (če do polčasa ni bilo že 30 razlike, je bila publika že nezadovoljna).
Najbolj idiotska tekma vseh časov pa je seveda tista med Jugo in Sovjetsko zvezo iz leta 1986, ko so v polfinalu "Rusi" (no ja, v resnici brkati Litvanci) v zadnji minuti zadeli tri trojke in zmagali po podaljšku. Čuturi je mrežica vrgla ven en popoln met s krila, na koncu pa ga je malo pobiksal še tedaj rosno mladi Divac.
Najsrečnejša tekma, kar sem jih videl v živo, je bilo izživljanje Olimpije nad Stefanelom (3. tekma v Milanu) s serijo zabijanj za uvrstitev na final four 1997. Turnir v Rimu je bil razen tega, da sva s Trampom (ki se je pravkar poročil, bravo) prodala sto majic z napisom "Dvignimo roke gor, gremo na final 4", precej bolj dolgočasen.
Še kaj? Najboljši komentar vseh časov (če odštejem vinilko s posnetki s SP v Ljubljani leta 1970 - z radijskimi posnetki tekem in z govorom Staneta Dolanca - ki sem jo poslušal kot mulc), je evforični monolog Perota Vilfana v zadnji minuti finala evropskega pokala med Olimpijo in Taugresom v Lausanni, med katerim je moja mati (tipično) hotela v dnevni sobi postaviti likalno desko, a sva jo s fotrom s hitro akcijo pravočasno napodila.

Himna SP

2006-06-30T08:13:00.000+02:00

Še ena na temo glasba in šport: himna (vsaj do jutri) prvenstva v Nemčiji ni Go West, kot bi nas rad prepričal Tadej, ampak ljudska 10 German Bombers. Toliko o kulturi, zgodovini in podobnih jajcih.

Prepevanje himne

2006-06-28T13:07:00.000+02:00

Polovica fuzbalskih dvobojev je odločenih že pred prvim sodnikovim žvižgom - in zato Angleži izgubijo samo vsako drugo tekmo ;) Finta je seveda v himni. Tam vidiš, kakšno je kaj psihično stanje ekipe, kdo so borci, ki raje crknejo, kot da bi zgubili, in kdo pocarji, ki bodo dve uri pozneje zgrešili penal.
Jugosi, Srbi, Črnogorci, Kosmetovci in kar je še igralo za SCG na SP, so morali še letos poslušati Hej Slovani, ki so ji najbolj vneto žvižgali njihovi feni. Hrvatje so se ponosno drli Lijepo našo, a kaj, ko eni ne znajo teksta in jezika (Šimunić), drugi pa so Srbi (Pršo). Rezultat: gladek izpad.
Španci nikoli ne bodo svetovni prvaki (ha, po bitki je fino biti general). Kaj si mislijo, ko zasanjano gledajo nekam v luft ob svoji himni brez besedila? "O, sveta madre, daj mi pomagaj do zmage, mene je strah." - "A lahko prosim že začnemo?" - "Šit, zakva nimamo himne s tekstom?"
Včeraj so jih nabili Francozi, ki so po patriotskem prepevanju himne nekje v zgornji polovici. Vnaprej se opravičujem za politično nekorektnost, ampak reč je taka: Zidane je modro tiho, a je videti ponosen, vrsta črnih igralcev (Makelele, Thuram, Gallas, Henry ...), se pravi večina ekipe, pa se dere, kot da gre za življenje. Izjema je Vieira, ki himne ne j..e, ampak ob njej raje žveči in ogreva vratne mišice. Ocena: za naslov ne bo dovolj. Kapetan šampionske vrste Laurent Blanc je leta 1998 Marseljezo seveda ponosno tulil od začetka do konca.
Svetovni prvaki v tuljenju himne so seveda Angleži. Poleg tega, da nažene strah v kosti nasprotniku množica s tribun s svojo fušarsko verzijo (z obveznim "na na na na" med kiticami), se enako vneto lotijo petja tudi igralci. Ob God Save the Queen dobijo dovolj adrenalina za pol tekme: Peter Crouch pomisli, da je tako spreten kot visok, Wayne Rooney, ki tako nič ne misli, se dere, ker je tega vajen od doma in ve, da bo smel po himni začeti tekati za žogo, Stevie Gerrard pa poje in čuti, da bo igral za ves rdeči del Liverpoola. Hudiča, še David Beckham je ob petju himne videti kot pravi mož z jajci.
Slovenci s svojo medlo himno, ob kateri nekaj igralcev nežno premika ustnice, seveda odpademo v štartu. Če bi hoteli biti kdaj v čem res dobri, bi morali izbrati kaj krvoločnega. Novozelandska haka (hudiča sem moral enkrat celo oponašati na odru na neki folklorni zadevi v Rotorui) bi nam morda pomagala do kakšne zmage ...

En policajski

2006-06-26T11:08:00.000+02:00

Ponavadi se potrudim in ne zmerjam taplavih v tri krasne, ampak včasih pa res ne vem, kaj bi ...
Na meji (tisti nesporni pri Brodu na Kolpi/Kupi) s Hrvaško policaj resno pogleda naše dokumente, vidi, da ima tudi Muki osebno, kot se spodobi, in nato v pomanjkanju boljših idej resno in z glasom, iz katerega veje grožnja s kaznijo za kak morebiten prekršek, vpraša: "A imate tale sedež zadaj pritrjen?" Za pojasnilo, gre za tule že omenjeni sedež, v katerem se naš mali vozi po svetu. Stvar je težka, zelo trdna in že na videz fiksna - saj v tem je menda tudi finta otroškega zica, a ne? Kaj je primeren odgovor na tako vprašanje?
1) "Ja." (s presenečenim pogledom).
2) "Ne, bumbar plavi. Zic smo fliknili zadaj kot košaro za sadje, ker ni večjega žura, kot če opazuješ mulca, kako ga meče po avtu in buta z bučo po šipah."
3) "A 'mate vi tudi otročka, a? Kateri zic pa 'mate?"
4) "Zakva ne probaš sam, če je fiksen ali ne, ti trot?"
5) "V kateri knjigi si pa prebral, da je treba to stvar pritrditi?"
Pih, šokiran sem izbral opcijo 1 in v istem trenutku obžaloval svojo nedomiselnost.
Dodatek: par podobno nežmohtnih vicev o policajih.

Vse najboljše, mali!

2006-06-22T10:33:00.000+02:00

Naši Muki je bil v soboto star natanko eno leto. Praznovanje, o katerem bi se spodobilo natančneje poročati (okej, pripopal bom vsaj fotko - jutri??), se je vleklo tri dni (pozor: to so bili trije popoldanski čveki s par gosti, ne trije dnevi non-stop rajanja ob prascu in muziki) in se je končalo precej uspešno - če odštejemo skrajno neokusno darilo poročne priče mulčevega fotra (Miha, pacek).
Statistični podatki: 9.700 g / 74 cm / brihten kot oči.
Mulec je stopil v novo leto spektakularno: včeraj je naredil svojih prvih 15 korakov (torej je shodil!), nato pa izkoristil novo pridobljeno znanje za pohod po kuhinji. Zapletlo se je pod Ikeino stekleno bovlo za sadje. Tresenju ogrodja je sledil veliki pok, nato pa je mulec začel tuliti sredi kupa črepinj. Odnesel jo je z manjšo prasko na tački, kri pa je po reševalni akciji začela puščati tudi mulčeva mati. Mene je prineslo na kraj dogodka 15 minut pozneje, saj me je novica o potokih krvi dosegla med pripravami na hokejsko tekmo v Kubujevi ligi. Razplet zgodbe je bil na srečo dober: tekmo so soborci dobili ;)
Ja, in Muki je seveda tudi okej.

Svetovno

2006-06-20T08:38:00.000+02:00

Preden se (jutri? s fotkami?) resno posvetim mladinčevemu prvemu rojstnemu dnevu, je treba priznat', da je na TV že 10 dni fuzbal. "Ej, piki, za koga navijaš?" sem vprašal Lubico. Odgovor, kot iz topa: za Anglijo pa za Freddieja. Ha.
In jaz? Kva pa vem. Saj navijam za Angleže kot običajno, ampak mi gre na živce, da sanjajo na Otoku o novem letu 1966, v napadu pa imajo hromega Shreka in robota Rodneyja in nesrečnega Miha Ovna, ki mi je še najbolj všeč. Druga simpatična moštva: Argentina (kako gre to skupaj z Anglijo?) in Gana, Avstralija in Hrvaška (ne, to pa sploh ne gre skupaj). Prvi dve zaradi igre, tretje zaradi duha in borbenosti, četrto pa zaradi navijačev. Saj vem, da je to pri nas skoraj bogokletno, ampak Hrvate je vsekakor lepo gledati, ko se jim strga zaradi fuzbala - vsekakor je pogled nanje manj boleč kot na poln stadion korporativnih debilov v srajčkah ali pa bognedaj na slovenske navijače - v mislih imam tiste brkate fotre s trakovi v laseh z rokometa, tiste, ki imajo "kdor-ne-skače-ni-Slovenc" za malico, kosilo in večerjo.
In moštva, ki se mi zdijo skrajno zoprna? Nemčija ("ze džermans", no comment), Italija (patentirani bleferji so prvo tekmo presenetili z napadalno igro, potem pa se hitro zatekli k svojemu mahanju z rokami, omahovanju v kazenskem prostoru in popravljanju frizur), Brazilija (nikoli maral).

Cajtnot

2006-06-15T08:48:00.000+02:00

Kako je lahko človek tako zaposlen, da ne more naškljocati niti poštenega vpisa za tole nesrečno reč? Kdo bi vedel, jasno mi je le, da smo bili prejšnji teden menda na dopustu (medlo se spomnim, da je bilo fino, ampak prekratko), da na Hrvaškem vlada nogometna norišnica, da ima mladinec v soboto rojstni dan, da sem včeraj šenkal karto za Depeche Mode in bom danes oddal še 2 karti za fuzbal Argentina-SCG (šit, ne morem it', dobil pa sem ju prepozno za akcijo na eBay.de). Počutim se kot Bloody Santa, madonca.
Nazaj delat, kaj razumnega/razumljivega pozneje.

Naš mali kljukec

2006-06-06T18:19:00.000+02:00

Tole je naš Mukec (slikan s telefonom, kva pa). "Lep, jako razumen in ravno prav debel mož v najlepših letih," bi pripomnil njegov oče (to sem jest), takisto ljubek primerek. Mladinček ima poleg vseh naštetih lastnosti, citiranih po njegovem novem večernem branju (ne, ni tako genialen, za zdaj mu še beremo drugi), Bratcu in Kljukcu s strehe, tudi (prvič) novo pričesko. Po dolgem boju ga je njegova mati brez očetove vednosti odvlekla k frizerju in mu dala tam postriči par "špičk", da bo bolj urejen. In kako naj ima mulc potem dolge lase, ko pa ga ves čas frizirajo? Pih, a se lahko za kaj takega reče, da "ne moti velikega duha". Težko, težko.

Kdo gleda orle?

2006-06-01T11:50:00.000+02:00

Med službenim brskanjem po internetu sem naletel na neverjetno novico, da so začeli ljudje namesto golih babnic na internetu gledati gole orle (to ni kakšen skriven izraz za kaj umazanega, ampak preprosto opisuje ptičke mladičke). No, šel sem iskat čudo in našel tole. Ta hip se ne vidi nič. Najbrž tički še spančkajo v temi - ali pa iščem na napačnem koncu. Hm, hm.

Update (6.6.06, 6:30 PM). Videl tičke! V ozdaju je nekaj žvrgolelo, potem se je slišal tovornjaček (?), vmes je pa v gnezdu migalo nekaj, kar bi lahko bilo mladiček ali pa odrasel orel. Zanimivo - za 10 sekund.

Fotke

2006-05-29T14:07:00.000+02:00

Moj novi lepi telefon ni najnovejšega tipa (model je na trgu že več kot eno leto), ampak dela zelo spodobne 2M fotke (upam, da se bo kaj videlo tule). Ampak vsekakor pa ne znam spraviti skupaj (ne s fotko ne s fotošopom) česa takega kot tale tip. Eno zelenkasto mojstrovino so mi servirali na novi (grdi) Yahoojevi strani kot reklamo za Flickr.

(+ utrinki za interno uporabo, da ne pozabim: Seba je cura, 8km je tekel/hodil/se opotekal 4?.?? in izgubil stavo. Na Pagu pri Božici je lepo. Kreteni pri Zrćah so iz lepe sosednje plaže naredili water-ski-lift. Lubica počila gumo. Muki končno oponaša mačko in psa z različnimi glasovi.)

Dan mladosti

2006-05-25T09:15:00.000+02:00

Nekaj podobnega sem že zapisal: če se še spomniš 25. maja, nisi več mlad, dragi bralec. Nostalgiki, čakajo vas na konzulatu nekdanje države. Če se vam še vedno orosijo oči ob himni (mp3), skočite še na leksikon Yu mitologije.

Simpatikus kontra Bazuka

2006-05-23T22:52:00.000+02:00

Boks ni ravno moja priljubljena TV zabava. Ampak Lubica je šla v life (slovo od še enega avstrijskega šefa), Muki je že varno v postelji, s Čombetom pa tudi ni večjih problemov (dokler nisem prižgal računalnika, se je grel pri meni v naročju), zato sem si privoščil boks. Na Eurosportu so za svoj običajno dolgocajtni program izbrali večer boksa na, hm, Ptuju. Tam je stopil v ring najboljši slovenski fajter zadnjih let (Šved Armand Krajnc ne šteje, a ne?), Dejan Zavec. Fantu pravijo v Magdeburgu, kjer trenira ('bemti, a vsi slavni Ptujčani rinejo tja, ali kaj?) Mister Simpatikus ali pa Jan Zaveck, ampak to niti ni tako slabo ime. Lahko bi bil recimo Bazuka, kot pravijo Kazahstancu Andreju Jeskinu. Mali čokati Azijec se je dobro upiral, ampak tale Zavec je kar model. Ni se pustil zrajcati publiki in ni navalil kot kak teliček, ampak je lepo počasi, pametno in zbrano gradil prednost in nasprotnika do desete runde ravno tako dobro nabunkal. Sudija je zadevo končal še ravno pravi čas, da je Bazuka s krvavim nosom in plavim očesom lahko sam odbremzal iz ringa. Hura! Na začetku me je reč dolgočasila, ampak tam nekje v sedmi sem že glasno godel "Dej ga!" kot tiste babice, ki najprej vprašajo, kateri so naši, čez pet minut pa se že derejo in navijajo, kot da gre za življenje in smrt. Pravzaprav sem zdajle prav imenitne volje, ampak svetovnega prvaka še ne bomo imeli kmalu. Zavec je zdaj sicer nekakšen mednarodni prvak enih banana-federacij, toda sicer navdušena komentatorja ("he's a very decent fighter, isn't he?") sta se strinjala, naj tapravim šampionom raje še ne hodi blizu. Google jima pritrjuje: Zavec (Zaveck) ima 500+ zadetkov, Bazuka še kakih 100 manj, Ricky Hatton (potencialni tekmec?) pa recimo 650.000. In še tole: čeprav me je danes navdušil mirni in na videz skromni rojak (res je videti fajn dečko), je moj favorit še vedno boksar čisto drugačnega kalibra: princ Naseem Hamed. Tipček je sicer fasal keho zaradi divjanja na cesti, ampak spomin na njegove tigraste hlamudrače (kje bi človek dobil kaj takega, ha - za paradirat po bajti?), skoke v ring, arogantni nasmeh in divje nokavte me še vedno spravi v smeh.

Deutschland ich komme!

2006-05-22T11:59:00.000+02:00

Iz interne službene korespondence: "Zdravo, dobili smo izjemno priloznost, da nekoga popeljemo na tekmo na svetovno prvenstvo - in sicer na tekmo med Srbijo in Črno goro ter Argentino, ki bo 16. junija v Gelsenkirchnu. (ime sponzorja) se je v znak dobrega sodelovanja odločil, da vaši hiši podari eno karto." In zraven pripis: preberi, če ti je zanimivo, in odgovori z da ali ne. Odgovor, če še nisi uganil, dragi bralec, je DA, kljub temu, da je piktureskni Gelsenkirchen bogu iza nogu (in pobraten z biseri sveta tipa Zenica in Newcastle) ter da ni jasno, ali SČG sploh še obstaja.

Prve kritike Da Vincijeve šifre

2006-05-18T09:26:00.000+02:00

Da Vincijeva šifra na platnu je zanič, pravijo Paradižniki. A je kdo sploh pričakoval kaj drugega? Če odšteješ psevdo-zgodovinski cigu migu, napraskan z vseh vetrov, je Brownova knjiga slogovno in po zgradbi štorije eno veliko sranje, podpovprečen izdelek z neverjetnim zapletom in s še bolj cicibanskim koncem. Zakaj bi bil film kaj boljši?
Namig: če ste že rdeči od besa in se derete "ni res, ni res", pojdite brat še knjigo Dvojčka tekmeca (avtor ušel iz glave, izdana je bila pri nas v paperbacku v nekakšni mladinski zbirki) - podoben zaplet (hej Dan, a si spet plonkal?), podobno pravljičen razplet. Knjiga je približno enako (pod)povprečna, le da je nihče ni oznanil za umetnino in medijsko napihnil do nezavesti.

Update (22.5.,9.15): V kinoblagajnah cinglja. Bljak. Našel avtorja Dvojčkov: Robert Ludlum.

Should he stay or should he go?

2006-05-18T08:58:00.000+02:00

O odhodu Thierryja Henryja v Barcelono je govora vsaj toliko kot o njeni včerajšnji zmagi v Parizu. Barca? Okej, dobra ekipa, dober trener, ampak ta hip je tako priljubljena (kje ste, glory hunters?), da pravemu navijaču mora iti na živce ;) Včerajšnja tekma? Ah.
Torej, bo Henry šel? Tiho je bil do konca sezone. Če bi se že odločil, da bo ostal, bi to že bleknil, torej je bolj verjetno, da ima v glavi kaj drugega. Okej, v vsakem primeru bo vse jasno v par dneh. Saj razumem, da lahko z Barco osvoji več kot z Arsenalom in mimogrede igra še z mojstri skoraj svojega kova, ampak če spakira, je zame kljub toči golov na Highburyju en navaden trot. V Londonu je institucija in se lahko zapiše med nesmrtne, če ostane do konca kariere. Če gre, bo enako kot Vieira pokazal, da se mu fučka, v katerem dresu igra. V Barci bo pač še en superstar, ampak a bo zaradi tega kaj posebnega? Kaj veš, ena poškodba, pa si out in potem čakaš na penzijo na klopi kot Henke Larsson. Tip je včeraj zrežiral preobrat, ampak stavit grem, da bi zamenjal letošnja odličja za še kako sezono v Celticu, kjer bi igral in imel status žive legende. Ma, kva pa vem.

Update (19.5., 13.35). Car. Kar imejte tisto kanto za prvaka.

Finale

2006-05-17T08:28:00.000+02:00

Skandinavcem se zadnje čase posreči fino zamočiti. Po razvpitem danskem škandalu z risbicami so zdaj mimogrede zakuhali drek še Norvežani. Linijski mahač, ki bi moral soditi finale Lige prvakov, se je slikal v Barcinem dresu. Za hec, ampak ta hec ga je koštal večernega dela (ali pa ga odrešil muk), saj ga je UEFA zamenjala. Ampak če bo Arsenal po naključju izgubil (recimo 4:0, hm), bo še vedno kriv sodnik, he he. Tale Hauge, ki bo piskal danes, je sodil že tekmo Chelsea-Barca (tisto, na kateri je bil izključen Del Horno, končni izid pa je bil 1:2).
Resno, Barca je favorit, favoritov pa v naši bajti ne maramo. Hm, me prav zanima, ali je Lubica zjutraj oblekla mulca v Arsenalove cote, ki sem ji jih skrbno pripravil v kopalnici.

Smrdljivi Tessarol

2006-05-16T10:32:00.000+02:00

Ker na Valu 202 ne berejo več podatkov o snežnih razmerah, jim je ostalo nekaj časa za klepet z gosti v studiu. Danes zjutraj sem drugič ujel silno zanimivo temo: kaj vse se da prebarvati s Tessarolom. Ja, po imbecilnem oglasu (nekaj v slogu "veste s punco barvava polkne, pa morajo iti zraven s fasado") se - brez opozorila, da gre za kak plačan prispevek - napovedovalka z žametnim glasom loti silno prijaznega klepeta z neko baburo iz Heliosa in potem skupaj žgolita o polknah in podobni šari. Zraven seveda na vse pretege hvalita smrdljive farbe in sta sploh zelo zanimivi za poslušalca. Sem tako hitro obrnil bumb na predpotopnem radiu v smrduhu, da bi ga skoraj odtrgal. Izklop, pih.

Tour de Hvar

2006-05-15T11:58:00.000+02:00

Šmrc, šmrc. Konec dopusta, začetek prehlada. Kratek (?) rezime dopusta: ljubko, sončno, prekratko. Ampak saj če človek takole za en teden popiha pred tukajšnjo klimo in delom, drugače ne more biti, ne? Torej, nekaj ugotovitev. Promet. Cesta čez Žužemberk in Črnomelj zoprna, vse drugo do Hvara bomba. Prazna cesta, tekoče kot po maslu, toplo priporočam predsezono na hrvaških avtocestah - dobiš idejo, kakšen naj bi bil transport po štiri-in-več-pasovnicah. Promet na Hvaru: prevozili smo 500 kilometrov. Aj jaj, hm, Milna-Hvar-Milna-Jelsa-Milna-Vrboska-Milna-Bogomolje-Milna-Dolac-Milna-Zaraće-Milna-vsak usran zaliv s cesto do dol ... :) Klima. Tisti čas, ko nismo dirkali, smo se sončili in kopali. Familija je bila v vodi šestkrat. Mulec ni šel not, Lubica pa me je pri čofotanju prehitela za 4 obiske morja. Klientela. Tistim, ki kokodajsajo o snobovskem Hvaru, v poduk: ta teden se je penzionerska klientela mešala z angleško govorečo mladino (zastopani vsaj 3 kontinenti), plaže so prazne, pajzlji ravno prav obljudeni, splošno vzdušje sproščeno, ne zafnano, a ne zaspano. Famozni Carpe Diem zaprt. Kapučino od 7 do 15 kun (rop v enem samem lokalu), odvisno od pogleda z vrta in dimenzij skodelice. Hrana. Mnjam, živel Moli Onte! Muki. Vesel, razposajen, užival v družbi otrok v feng-šujski milnski komuni. V živo ali v knjigi pokaže in prepozna morje, avto, čoln, banano in drugo sadje, voha rožice in se potegne za svoje reči. Spolna usmeritev še nejasna: užival je v družbi Ontejevega vnuka, na ladji pa ovohaval debelo grdo 11-mesečno Čehinjo z uhani, ampak ga je fotr (to sem jest) odvlekel stran. Ja, tudi njena mama ni bila kaj prida. (Fusnota: tudi Hvarčanke so ajme bože, tista razvpita dalmatinska lepota je očitno doma na celini.) Trivia. Veli Brko (Marko) na roke ujel mini vepra ("divlja svinja trči 110, a ja 120 na sat!"), mreže na stropu v gostilni pa so zaprašene, ker na obisk že dolgo ni bilo Simona Karduma ("on ti jedini može skinut te paučevine") in Danice Petrovič.

Dopust!

2006-05-05T14:29:00.000+02:00

"Tak lepa, pa tak fsrana."
Pildek, ki mi ga je skrbna mati pustila na moji od dela obrabljeni, nikakor pa ne zasvinjani tipkovnici. Sicer pa, kdo bo pa pucal, če se mi mudi na dopust? Pih. Adios, se beremo.

Zlom (plastične) noge

2006-05-05T08:14:00.000+02:00

No, testirajmo politično-moralno-družbeno nekorektni humor. Ali si se vsaj malo nasmejal(a) ob tej zgodbi? No ja, resno: vsa čast Novozelandcem, ampak zdaj vsaj vam, zakaj so OMC prepevali pesem How Bizarre.
Druge ugotovitve dneva: vstati ob petih je naporno. Muzika dvajset čez pet na radiu je zanič. Sonce je ob pol šestih že zunaj in ob šestih sije direkt na službeni računalnik. V bajti je tako zgodaj mir. Splača se vstati, če delaš zato, da boš naslednji teden frej in boš šel na morčkota.

Update (23.5., 10.46): pa kaj je s temi Novozelandci in manjkajočimi nogami?

Pokojniki

2006-05-04T08:13:00.000+02:00

Na Delu so se jim sesuli blogi. No ja, reči bi bilo treba, da jim je nekdo pri tem pomagal (preberi enega od povzetkov zgodbe). Blogisti se zdaj sprašujejo, ali bodo avtorji pocvirnali drugam ali kva. Ne bi bilo neumno, čeprav jeze, ko se ti zbriše kup vpisov, ki si jih pacal skupaj več mesecev, ne more ravno pregnati čez noč. Jaz bom še nekaj časa malo tečen na Bloggerju, čeprav v ozadju praskam po Wordpressu. Preselil se bom, ko mi bo uspelo prenesti stare vpise in ko bom našel spodobno temo, s katero bom lahko zamenjal tisto ogabo, s katero pri Wordpressu začneš.
P.S. Sicer pa se je treba danes spomniti maršala. V večna lovišča, od koder nas gleda, je odšel pred natanko 26 leti. Če se tega dne še spomniš, nisi več mlad, dragi bralec.

Disleksik?

2006-05-03T16:27:00.000+02:00

Enkrat bom šel štet, koliko znakov lahko naškljocam na dan. Veliko, prisežem, ampak časa nimam potem za nič drugega. Za tale blog danes že ne, 100%.
No ja, morda le toliko, da si zapišem svoje najpogostejše tipkarske napake:
1) raziskava NI ENAKO razsikava;
2) marsikdja ALI mariskdaj NI ENAKO marsikdaj.
Nimam pojma, zakva se vselej zakoljem ravno pri tako bedastih besedah, ampak izkoreniniti ju doslej iz svojega besednjaka še nisem znal.

Živel dan Osvobodilne fronte!

2006-04-28T17:34:00.000+02:00

Bravo, črna oblast. Medije smo imenitno spluralizirali, uravnotežili in demokratizirali. Zakaj bi ob dnevu (in 65-letnici) Osvobodilne fronte (ups, Dnevu upora proti okupatorju) gnjavili ljudi s proslavo v Cankarju (ukinjeno) in zakaj bi se borci zbrali nekje, kamor še lahko pripešačijo, ko pa jim lahko narediš žur na Nanosu (prihodnjič predlagam Vogel, morda bo gori še sneg) in daš za slavnostnega govornika Cukjatija? Očitno so bile lanske spomladanske proslave (nikakor ne najdemo narodnobudniškega teksta v Mladini o žuru z Zlobcem v Ajdovščini, tule je le napoved) preveč in se je vlada malce pošalila s starimi borci. Svoje so dodali še pomembneži, ki so se raje greli v koči (uradno: protokol jih ni poklical), kot da bi spremljali spored. In kako je RTV Slovenija v večernem terminu obudila spomin na dan OF? Ni ga. V duhu novih časov so bili na sporedu Tednik, Knjiga mene briga, oddaja o Mozartovem letu in podobna jajca. Še dobro, da so na Popu zavrteli Ne joči, Peter. Aja, in Radio Glas Ljubljane ne bo dobil nič iz tiste famozne državne malhe za "demokratične" (pajade) medije. Včeraj so namreč vrteli lepo, dogodku primerno nostalgično glasbo in pozdravljali s Smrt fašizmu, svoboda narodu.
Pih, malo srečen, malo tečen, malo rdeč, nič črn.

Evforija

2006-04-28T16:18:00.000+02:00

Fuzbal starega kova, s čustvi namesto denarja? Z malo sreče ga še najdeš. Boro 4, Steaua 2. Poslušaj avdio lokalnega BBC-jevega radijca - tip se je vživel, ja :)

Inventura: Fuzbal

2006-04-24T15:43:00.000+02:00

Toliko vpisov, pa tako malo fuzbala? Gremo popravit napako.
Najraje imam angleški fuzbal, čeprav navijam za klub brez Angležev (Arsenal). Ja, časi so taki, da je še celo Liverpool kljub španski falangi in bogastvu v primerjavi s smrdljivim Chelseajem (guglaj sam, če res hočeš na njegovo stran) spet skoraj ljudski klub. Zato je treba pohvaliti še West Ham, ki je v pravem proletarskem polfinalu pokala FA premagal Boro (ne dajem linkov na smrdljive klubske strani z dodatkom premiumtv). Če bi šteli doma vzgojeni igralci, bi bili Hammersi vsako leto prvaki. Bera zadnjih nekaj let? Ferdinanda (Rio je pri Unitedu, mali Anton še doma), Frank Lampard (2. generacija, danes v, pih, Chelsea), Joey Cole (zapeljivec, he he, pih, Chelsea), Michael Carrick (pih, Spurs), Glen Johnson (pih, Chelsea), zraven pa še Jermain Defoe (okej, prišel iz Charltona pri 16 letih, danes Spurs) itd itd.
Italijanov ne maram - klinc pa ekipe, v katerih imajo vsi obroče v laseh in si ves čas popravljajo frizuro. Če ne pljuvajo kot Totti ali se zvijajo kot Pippo Inzaghi, največja primadona sodobnega fuzbala. Obstajajo seveda svetle izjeme: ena je legendarni Gianfranco Zola, druga pa klub, ki sliši na ime Napoli. Pred tednom so se "Napoletani" iz tretje lige, kamor so jih fliknili po bankrotu, spet uvrstili v drugo. Še eno leto, pa bodo upam nazaj v prvi. Kaj pa naj bi delali v tretji, ko pa jih gleda po 50.000 ljudi na tekmo? Hec je, da je Napoli vstal od mrtvih, ko so prišli v klub filmarji (producent Aurelio DeLaurentiis, nečak Dina DeLaurentiisa), še en italijanski klub, Fiorentina, pa je moral s filmarjem (Vittorio Cecchi Gori) najprej propasti, preden so ga drugi obudili in pripeljali nazaj tja, kamor spada.
In naša domača žalost? Ni vredno besed. Po novem škandalu (fotke so tudi v Fevžerjevi galeriji) je še bolj jasno, da bi bilo domači fuzbal treba ukiniti z dekretom. Domžale so nabile (nabijale) Maribor, ampak s koncem tekme je sodnik malo pohitel. Ker ni piskal penala za domače (kva pa vem, meni se penal ni zdel upravičen, ampak v naši familiji navija za vijoličaste le diaspora = mati) in je nato izključil še njihovega igralca, so navijači nesrečnika s piščalko neuspešno lovili po travi. Epilog? Še ni znan. Komentarji vodstva MB kluba? Porazni.
Predsednik je razmišljal o odstopu - ne zato, ker bi ga bilo sram navijačev, ampak zato, ker so sodniki bojda vselej proti njegovemu klubu.
Podpredsednik pravi, da je sodnik prehitro piskal prekinitev; menda smo vajeni sprehodov po igrišču, sicer bi pa varnostniki - bilo jih je celih 30 - z lahkoto obvladali navijače: ja, tiste, ki so se jim pol ure prej sprehajali pred nosom in lovili sodnika.
Trener je razočaran, ker je sodnik izključil njegovega igralca. Fant, ki je z obema nogama štartal na domžalskega Brazilca in ga tako pokosil, da tip ni mogel niti zbežati z igrišča (na srečo ga niso napadli), je namreč trenerju zatrdil, da ni hotel narediti prekrška. Ja, potem ga pa menda res ne smeš izključiti, kaj?
In še komentar z uradne spletne strani: "... zvestim navijačem vijoličastih je prekipelo nad sodniškimi odločitvami glavnega akterja na igrišču". In še tole sranje za konec: "Na koncu lahko ugotovimo, da bo najkrajšo spet potegnil NK Maribor Pivovarna Laško, tako kot že ničkolikokrat v preteklosti. Nesmiselno je ugibati o kazni, ki bo klubu naložena, saj so odgovorni možje na tem področju precej inovativni. Ne glede na vse, Maribor v slovenskem prostoru nekaj pomeni. Maribor ni Bela Krajina ali Rudar, Maribor tudi ni Publikum in ne Domžale. Stopimo zdaj skupaj v teh težkih trenutkih in pomagajmo svetemu klubu."
Ma fakof. Problem je le v tem, da je Olimpija propadla in igra v 5. ligi, tako da tokrat ne more biti kriva za travme Kalimerotov pod Pohorjem. Sori, babica.

10-tonski kamion

2006-04-18T12:10:00.000+02:00

Je bolje, če te povozi double decker ali 10-tonski kamion? Če poslušaš The Smiths in njihovo There Is a Light That Never Goes Out z albuma The Queen Is Dead, se zdi oboje enako fajn. Če pa poslušaš Andreja Šifrerja (stran crknila, pevec - žal ? - še miga), bi se (ga?) vrgel tudi pod stroj za čiščenje pločnikov, samo da bi končal agonijo. 20 let po Smithsih se je Šifrer očitno odločil, da bo s svojim žametnim vokalom pel enake (ha ha) rime kot Morrissey.
Za kva gre? Namesto izvirnika kruli nekaj zelo podobnega o tem, da kako ni nič hudega, če ga bo povozil 10-tonski kamion. Se strinjam, nobene škode. Ko smo že pri lučkah, tudi izraz "to punch sbd's lights out" bi se dal zelo primerno demonstrirati na tem lulčku.
Kako sem sploh prišel do "gorenjskega slavčka" (ahaha)? Drekača so z očitno novim ostudnim komadom kandidirali za popevko tedna na Valu 202 (od 14.4. do 21.4.). Telefonsko glasovanje se je razvijalo zabavno. Prvi klicatelj, klasični fan Smithsov (tresoč glas, vznemirjenost, razburjenost, rahla nesamozavest :)) je ogorčeno, a vljudno odjecljal refren izvirnika. Drugi in tretji klic sta prinesla dva glasova Šifrerju, eden poznejših pa nato njegov pravi opis. Neki Prekmurec je namreč odločno, v slogu glasbenega poznavalca, ki ima rad Smithse, a jih ne primerja z božanstvi, hladnokrvno povedal, da je "to en lopov, ki ni ukradel le teksta Morrisseyju, ampak tudi melodijo Georgeu Harrisonu", in nato - še preden ga je Karolijev namestnik v oddaji lahko odklopil - v dialektu izjavil, da je "Šifrer maderfaker, ki ga ne bi smeli vrteti". Vsekakor ne vem, kam bodo Šifrerja pospravili, ko ga bo kamion res povozil. Jaz bi ga poslal k vragu, ampak Morrissey pravi "There's A Place In Hell For Me And My Friends", tako da verjetno ne bi šlo.
Še beseda o Valovem glasovanju: to je prineslo zmago za Mi2 in komad Zbudi me za 1. maj, izvedeli pa smo tudi, da je Rok Predin (oz. Libido) bleda fotrova (še ena zastarela stran) kopija. Prve pol minute še gode z glasom, ki po razvlečenosti in nezmotljivo mariborskem naglasu spominja na ata, potem pa se mu ne da niti to več. Pih.

Nova kočija in "razvojna"

2006-04-14T11:05:00.000+02:00

Kljub temu, da je Quinny pripeljal marsikam (recimo na tek), je dobil Muki še eno, MacLarnovo kočijo. Ta sicer kljub zavajajočemu imenu (sicer z enim a več kot prava formula) ni dirkalnik, ampak priročna reč za potepanje po mestu, štacunah itd. Skratka "marela", vozilo za krajše in ožje proge.
Se komu zdi, da preveč kompliciramo in razvajamo mladička? Pih, tako se pač danes gremo. A vaš že hodi? Govori? Se tako ljubko smehlja? Zavijanje v vato, tekmovanje, tako kot povsod drugje. Pih, na srečo našega mladička po zaslugi razumne pediatrinje vsaj ni treba vlačiti v skrivnostno "razvojno". Zdajle bom čenčaril, ker ne vem, zakva natančno gre, ampak po govoricah je takole:
a) mulca pelješ na pregled in tam ugotovijo kakšno "usodno" pomanjkljivost (premiren je za pol leta, en uhelj je za 0,2 milimetra bolj štrleč, nima še dovolj zob, pretiho prdne in premalo smrdljivo serje ...);
b) pediater te pošlje s tamalim na dodatni pregled v razvojno/k razvojni (šit, to je skrivnostna persona/reč, kot kak Keyser Soze);
c) tam ti povejo, da je tvoj potomec škart roba in te zamorijo (obnova Lubičinega klepeta z žrtvijo razvojne: "mami so rekli, da hčere ne zna pravilno obleči, da je ne doji pravilno, da se z njo premalo ukvarja in da je nora, ker hodi na telovadbo za mamice" - btw, to je ena leva aerobika, na kateri mama na koncu mulca, ki se je dotlej pol ure igral na tleh, dvakrat dvigne);
d) tu se zadeva razcepi:
d1) vse skupaj pošlješ v tri krasne in počakaš, da otrok zrase kot vsi drugi;
d2) sekiraš se kot budala, se cmeriš in ugibaš, kaj bi lahko storil.
Ne, naš Muki ne bo šel v razvojno/k razvojni.
(Čeprav Lubica meni, da ima mulc eno oko malo večje kot drugo, in čeprav ima menda odločno premalo zob za svojo starost.)

Naključje?

2006-04-12T14:20:00.000+02:00

Imam paranojo in vidim podobnosti (plagiate?) vsepovsod? Recimo v imenih salonskih spletnih publikacij (okej, tudi o tem drugič). Ali pa tule. Se še komu zdi, da je desni domači primerek po barvah in štosu rahlo preveč podoben znanemu tujemu logotipu? Ah, verjetno bo paranoja. Morda gre le za to, da je moderno, če imaš v imenu veliko F-jev in če skombiniraš modro in roza. Ah, kako lepo, nekaj za fantke, nekaj za punčke. Grem preurejat CSS te strani :))

Stran z rožicami!

2006-04-11T15:34:00.000+02:00

V naši ljubki deželici se vsi spoznamo na vse. Da se ne bi prepirali, kdo bo potem o čem odločal, imamo imenitne, neomadeževane, razsvetljene in bistroumne politike, ki se vtaknejo v vsak drek. RTV se spreminja v leteči cirkus (kva, a zdaj bi pa svetniki radi še teden dni razmišljali? saj je tako vse zmenjeno, ne?), o oglasih za Slovenijo na CNN pa bi, kot kaže, razsojal kar zunanji minister. Mojster za vse tokrat pametuje, kaj bo všeč gledalcem. Slovenska turistična organizacija, ki je tudi vredna svojega denarja, spota recimo ne objavlja na svoji strani, da bi o njem kdo glasoval (vsaj iskanje z besedo "cnn" ne pripelje nikamor), in tudi (vsaj javno) ne sprašuje o njegovi ustreznosti strokovnjakov, ampak si raje pusti soliti pamet od politike. No, in kaj pravi Rupel:
"Škoda je, da spot ni boljši, če ga bo videlo veliko ljudi. To stane, Slovenija pa tudi ni last le dveh ali treh ljudi, ki delajo te spote, temveč je resna država, za katero si želimo, da bi bila čim bolje predstavljena. Tragedije ne bo, želim pa si izboljšanje spota in menim, da sem kvalificiran dati takšno mnenje ..."
Seveda, mojster za vse. Je pa naslov na 24ur popolnoma zgrešen. "Ruplu niso všeč rožice"? Ha ha, kva pa razvpita in vseprisotna Marjetica?

Amater razglablja o familiji

2006-04-11T11:05:00.000+02:00

"Blog je naslednja velika stvar," je včeraj rekel Marcel v Studiu City. Zraven so se smejčkali rozinarji. Dva na videz rahlo zdolgočasena, a pomembna in vsevedna, in ena ljubka. Sem moral takoj poslat SMS, v katerem se najmanj 4x pojavi beseda "kurac", dopisnemu članu te vse bolj razvpite blogarske lože. Kot kaka doza z zelo hudim mačkom ugotavljam, kaj naj si o vsej tej blogorevoluciji mislim - rabil bom še kak dan, da vse skupaj pretočim v kak smiseln sestavek brez kurca, ampak mogoče z jajci. Zdaj pa, drago občestvo, odj...te na kak intelektualen celebrity blog. Tule ni nič novega. Fakof. Družinske zadeve. Anti-blog. Koga pa zanima, kaj je včeraj jedel maček in na katero nogo smo vstali?
---
Vstajali smo na desno, zelo dobro, hvala lepa, mačkator je po remontu na kliniki Tristo kosmatih (nimajo še www-ja) na Kajuhovi 5a v Ljubljani odlično (hvala, Jure; muc nima kuge/aidsa/kronične odpovedi ledvic, ampak ozdravljivo črevesno vnetje), familija pa tudi. Preživeli ljubek oddih na morčkotu, Mukec govori ma-ma-ma-ma, se plazi in se obeša na vsak predal in na vsaka vrata. Bezljal je gor in dol po Obali ter jo mahnil v Benetke in prespal kapučino za 2 jurja (ampak to ni še nič v primerjavi z londonskimi sendviči, o katerih piše Tadej). Prespal je tudi prijeten sprehod od Izole do Portoroža (tu je še nekaj idej za uživanje brez avta), seveda primerno zaščiten pred soncem. (Te skrbi za mladinca? Preberi nasvete za skrbne mame.) Ah, da ne pozabim: tudi zvečer je padal v sposojeno zložljivo posteljo (slika je ilustrativna, "naš" model ni čisto tak) kot ubit. Nagradno vprašanje: zakva se reče posteljici "parent organizer"? :)) Ker si lahko za 5 minut organiziraš življenje, potem ko mulca vtakneš za ograjo? No, in medtem ko je mali vlekel dreto, sta starša uživala. Sauna park (bemti, kakšno ime) je fajn.
---
Še vedno tu? Luzer.

Al' prav se tanka dizel al' bencin?

2006-04-06T12:20:00.000+02:00

Bravo debilček. Še četrtič v enem letu mi je ratalo natankat v avto napačno gorivo. Ponavadi zlivam v lepši avto bencin namesto dizla, tokrat pa sem z dizlom raje zamoril bencinarskega smrduha. Juhu. Klicat Tomaža, vlečt avto na servis, popoldne pa nazaj ponj. Kva č'mo lepš'ga?

Obup(a)no monogamen

2006-04-03T12:43:00.000+02:00

Prvi april je dan za štose. Najbolj prepričljiv se mi je zdel tale Jonasov, moj je pa tragično propadel. Torej, Lubica je šla v petek zvečer spat in me pustila pred tevejem. Ker je ura ob Sportslinu na Sky News spodobno šibala proti polnoči, sem počakal in se takole pet čez (že 1. aprila, tehnično) odpravil v posteljo fintirat z najbolj resnim, obupanim izrazom v slogu zdaj-je-čas-za-izpoved.
"Piki, lubico mam," sem tiho bleknil. In kva? A je poleg ležeča oseba skočila v luft, ponorela, me začela zasliševati, brcati? Se je vsaj razjokala? Ne. Odložila je knjigo, ob kateri je očitno že dremala, in me - kot da ne bi nič rekel - ustavila. "A si slišal k' nekaj ropota?" me je vprašala z zasanjanim glasom, ki vselej izdajalsko nakaže, da njegova imetnica v bistvu že spi.
Pih, očitno sem tako neobetaven, da morebitno priznanje o joškasti 20-letni blondinki, ki me čaka za vogalom, sploh ni vredno pogovora - niti za prvi april. Fak. Bi šel najraje kar nazaj pred ogledalo in si rekel: "Ti, tvoje delnice plejboja so vredne en drek." Pa sem rajši zaspal, kdo bo pa hodil zaradi take zgube nazaj iz postelje.

Gugalnica

2006-03-31T13:30:00.000+02:00

Mladinček se guga. Tole ni moja domislica. Ko je Lubica prvič omenila, da se mulc guga, sem mislil, da se hodita na igrišče zibat za kak centimetrček gor in dol. No, mali je potem dokazal, da se imenitno zabava, ko se (v zaščiteni kletkici) guga kot "taveliki" otroci. Na gugalnici streže tudi s svojim uživaškim nasmehom in cviljenjem. Aja, moram priznati, da me je po guganju zaneslo. Mukija sem posadil še na vrtiljak, pa je seveda v prvi sekundi čofnil na smrček. Oči lump.
P.S. V Kamniku se reče guganju gujsanje. Beseda mi je skrajno ne-všeč. Se pa lepo rima v pesmici, ki jo ponavlja mulčeva mati, moja žena. V verzih nastopata dva pujsa, enega na koncu prodajo, drugega pa zakoljejo. In to poje 9-mesečnemu otroku?! Mami lumpa.

Kdo hoče igrati za Chelsea?

2006-03-30T08:56:00.000+02:00

Chelsea (link? ha ha, kar išči) se povezuje s poslovno skupino AEG (ne, to niso uni tipi z belo tehniko in podobno šaro), ki ima v lasti pol ameriške (ha ha) profesionalne fuzbalske lige. Fino, še več štacunarstva. Med predlogi mi je najbolj všeč tale: "The Premiership champions wil also be involved in a reality television show that will reward the winner with a professional contract at Chelsea." Super, kva iščejo, fuzbalerja, potrčkota, ščipokarta? Pih, naša familija s tem ne bo imela težav, ker je fuzbal edini šport, v katerem nas ne moti rdeča barva dresa. "Od malega sem navijal za Arsenal," bo lahko čez 15 let ob podpisu prve težke pogodbe, ki bo fotra za vselej rešila mukotrpnega dela, izjavil Muki. Če seveda ne bo tekač (ja, Delov Polet ima včasih prav lepe fotke :)), kuhar ali drugi Billy Elliot.

Prvi tek

2006-03-28T10:16:00.000+02:00

Familija praznuje: prvič smo imeli v cilju kakega teka več kot enega predstavnika (to sem ponavadi jest, zastavonoša oči) - tokrat smo pribremzali kar trije! Na 6. malem kraškem maratonu smo sicer tekli le na 8 kilometrov (sponzor: tista famozna margarina, ki menda znižuje holesterol - bljak, pa že raje tvegam zdravje in jem kaj užitnega) in suvereno pritekli na cilj v zlati sredini. Lubica, ki je še dan prej tožila nad bolečinami v nogi, je bila zelo zadovoljna, Muki, ki se je pustil po progi peljati v svojem vozičku (aha, zato smo rabili tak športen model), pa je od štarta do cilja spal in tako zamudil zmagoslavje. Cilj, prehiteti dva neobetavna pacienta (Miha & Seba, sori), je bil gladko izpolnjen. Še povprečni kilometrski čas: 5.30. Ni bogvekaj, ampak za spomladanski družinski tek z vozom tudi ni tako zanič. Naslednji cilj (samo fotr): tek trojk na ljubljanskem Pohodu. Uf, bomo spet lovili sapo po hosti.
Hej brigade hitite, razpodite, zatrite požigalce slovenskih domov. Hej, mašinca zagodi, naj odmeva povsodi, naš pozdrav iz slovenskih gozdov!

Adijo, Chef

2006-03-24T12:20:00.000+01:00

V South Parku so se znebili Chefa, ker je njegov "posojevalec" glasu Isaac Hayes potegnil surlo zaradi norčevanja iz scientologije. Matt Stone, eden od avtorjev, je Isaaca sesul, da v 10 letih in 150 epizodah ni imel težav z norčevanjem iz drugih vernikov, zdaj pa je dobil nenaden napad verske občutljivosti. Pa kva, meni je tako bolj všeč Kyle. Sicer pa si lahko svojega junaka izdelaš s tole mašino (glej primer; pozor: "save as" ne dela, ko si fertig, moraš uporabiti "ctrl + alt + prt scr" in potem spopati slikico v kak primeren program).

Mačja nebesa

2006-03-21T11:35:00.000+01:00

Spet eno mačje blogovanje. V večna lovišča je pri častitljivih 18 letih odpredel Humphrey, muc z Downing Streeta 10, ki ga je iz toplega doma napodil Tony Blair. Slava mu. Mačku, ne Tonyju.

Malo lačna, malo sita?

2006-03-21T10:48:00.000+01:00

Zadnjič sem razmišljal, kaj bi še lahko počel v življenju. Morda bi bil lahko tekstopisec za naše iber zvezde. Plestenjak bi že rabil enega. Pred leti je tulil "ker te ljubiiiiim, ljubiiiiim, ljubiiiiim", potem mi je paral ušesa z uspešnico (ojej) Iz pekla do raja - zdaj ko sem našel tekst, končno vem, da je ena vrstica v španščini :( Ampak okej, ni panike, saj lahko človek Jana izključi, ne? Ampak kva naj naredim, ko pa hudič kot Predigra (to je tisto, čemur pravi smrdljivi državni mega protežiranec Uvertura) tuli iz telefona moje Lubice in ga moram poslušati 10-krat na dan? "Pleši z mano Lolitaaa, nisva lačna nisva sitaaa" ... Aj jaj jaj. A se reče temu bistroumni nesmisel? Kozlarija? Kr neki? Kaj sta potem, ti brihta, če nista ne lačna ne sita? Če je finta le v tem, da se stvar rima na Lolita, lahko zlahka potuhtamo še kaj bolj bedastega: "pleši z mano Lolita, grda baba si zapitaaa, jezik daj v mojito, v gobec stlači si kremšnitooo" ... Kaj praviš, Jan?
Aja, fusnota: moja "predigra" so Smithsi, Panic (glej tudi tale blog). Moji prijatelji klicatelji večinoma niso srečni.

Čast in slava

2006-03-20T15:32:00.000+01:00

Pride "medijski dogodek leta" (okej, tega si nisem izmislil sam) in kje ga pričakam? V večerni obleki v dvorani, v družbi svoje prelestne žene? Ha ha. Sem fasal delovno funkcijo in sem imel čast zabavati (beri: intervjuvati) nagrajenca za življenjsko delo. Glede na to, da smo siromaka za dve uri do podelitve zaprli v kevder Cankarjevega doma (okej, v "deluxe" garderobo), sploh ni bilo tako slabo, razen tega, da sva se razčvekala in je štofa za intervju dvakrat preveč.
Kolateralna škoda: Lubica brez zabave, jest brez ogleda dogodka. Pa drugič. (Okej, to govorim ob pasjih procesijah naše bajte že deset let, pa mi nikoli ne rata.)

Blogovanje o mačku

2006-03-17T14:59:00.000+01:00

Alexis Petridis, edini kritik v angleškem GQ (hecno, link danes spet ne dela, če pa klikneš na GQ.com, vrže ven, hm, nemški GQ), ki ni videti do nezavesti zaljubljen vase in v svoj iPod (glej Dylan Jones - linka do njegove abotne knjige sploh ne mislim pripopat - et al.), sesuva kretene, ki se gredo iPod jacking - izštekaš svoje slušalke, pograbiš soseda in se vštekaš v njegov iPod, da vidiš, kaj posluša (lubi boh, primerjava s tem, da bi hodil po oštariji in vsakemu gostu namočil prste v talar, da bi videl, kaj je dobro, je zelo primerna). Žal Petridis govori tudi o blogih in pravi da na vsakega dobrega pride nevemkoliko takih, v katerih avtor razlaga, kva je včeraj jedel njegov maček.
Evo, uradno razglašam ta blog za drek: naš maček je včeraj jedel brikete Hill's tako kot vsak dan. To ne bi bila novica niti zame, če ne bi taisti revček (mačkator, ne g. Hill) zaradi vidnega hujšanja in kozlanja obiskal svojega prijateljčka (odrezal mu je tiča, ko je bil še majhen - on mačku in ne obratno ter ko je bil majhen maček in - hm - tudi tič) veterinarja. Ta je za 15 čukov (čiščenje avta, v katerem je mucek pustil tono dlake, ni všteto) ugotovil, da ima il gatto "povečane bezgavke", da pa je lahko to skoraj karkoli. Ptičja gripa ni, sicer pa noben trot tega ni mislil. Mačku so vzeli kri, več podatkov dobimo danes. Lepa reč.

Update: (dan pozneje) Mačkonar spet pri dohtarju. Ta brihta meni, da ima kastrirani sobni maček (število kontaktov z živalmi, če odštejemo pozoren pogled na ptičke skozi zaprto okno: 0, nula) mogoče mačji aids. ("Inkubacijska doba je lahko do 10 let, žival se lahko naleze od staršev.") 10 minut in 7 čukov pozneje maček potrjeno ni pozitiven. Domov greva z antibiotiki in (maček) s postriženimi tacami, ker so mu jemali kri. Po najboljšem scenariju ima kakšno bakterijsko sranje, po najslabšem pa rajši-ne-razmišljam-kva.

"Ovo je zemlja čuda!"

2006-03-14T15:55:00.000+01:00

Torej, v soboto je bilo takole. Nekje po koncu nadaljevanke Telesa (Bodies), ki je mimogrede za moj um seveda, no ja, ne bolj ljubka, ampak mogoče bolj gledljiva od Urgence (ER), sem se sprehodil po teletekstu. Potem sem šele ugotovil, da je pobralo Slobota (če že koga kaj zanima, lahko gre na B92, na Indexu je štorija o osmrtnici, pod katero je podpisan tudi Gotovina, sicer pa je misli o "totem pesu", kot je Slobota klical deda, fajn strnil Jure Longyka v Telstaru), in šel gledat, kakšen je spored na RTS. In na kaj naletim? Na komemoracijo? Fešto? Kje pa - na prenos srbsko-črnogorske tekme za Eurosong. Tale srbsko-črnogorski je treba vzeti dobesedno. Po spominu gre zgodba približno takole (muzike nisem videl/slišal).
00.00 - Začne se glasovanje. 8 članov strokovne žirije + 9. "član" - publika ("televote"). Na oder pride prvi član žirije. Črnogorec da 12 pik črnogorskemu boy-bandu (ČGBB), publika v Sava centru rahlo zažvižga. Drugi član žirije, Srb, da 3 pike ČGBB in 12 pik srbskemu favoritu (SF). Aplavz v hali. Našpičim ušesa, to zna bit' zabavno.
00.15 - Potek mi je zdaj jasen. "ČG stručkoti" dajejo nule SF in dvanajstke ČGBB, "SR stručkoti" dajejo dvanajstke SF in sem ter tja kako piko ČGBB. Na oder pride star Črnogorec in pove v tistem lenem dialektu, da "sa mirnom savjeeešću glasa ovako": 12 pik ČGBB, SF prst v rit. Surprise, surprise. Publika je že fajn besna in se dere kot v starih cajtih "uaaa". Naslednji SR stručko besno prikoraka gor in reče: "Eto, mi ćemo da glasamo pošteno." Da nekaj pik ČGBB in 12 SF. Publika ni srečna. Sem že dobre volje in čakam nadaljevanje.
00.25 Strokovno "glasovanje" je končano, ČGBB vodi za 7-8 pik, publika pizdi vse glasneje. Na ustnicah mi igra hudoben nasmeh.
00.30 Preštejejo se še glasovi publike, SF je dobil 12 ampak ČGBB pa tudi enih 7 pik in ČGBB je zmagal. Res? Pol dvorane besno vstane in hoče domov. Ko voditelj v predpotopni garderobi in njegova joškasta spremljevalka pokličeta podeljevalca nagrade, pride na oder eden od SR stručkotov (morda bi moral celo on dati nagrado?) in pove v mikrofon, da to nima veze s poštenjem. Nato besen odpujsa. Voditelja pokličeta ČGBB, naj pride zapet "zmagovalno" pesem. ČGBB se primaje na rob odra, glasbene matrice ne spustijo. Publika vpitje "Lopovi, lopovi!" (ah, lepi spomini na staro jugo-košarkarsko ligo) zamenja z enako jeznim "Napolje, napolje!" Vsuje se toča letečih predmetov in pred flašami ČGBB pobegne v zakulisje. Malo manj kot ščijem od smeha.
00.35 To je to, si rečem in hočem spat. Napaka. Po minuti ali dveh kaosa pride voditelj nazaj na oder in iz kota strogo resno blekne: "Ovo je zemlja čuda." Zdaj se bom pa res poscal.
00.36 Na oder pridejo SF, torej drugouvrščena skupina, in zapojejo svoj komad ob splošni evforiji v dvorani. Da bo bolj zaleglo, zapojejo kar dvakrat. Nato eden od pevcev zaželi "laku noć onima koji mogu mirno da spavaju" in fešte je zdaj res konec. Kar malo otožen, ker je cirkusa konec, se odrežim v posteljo.

Epilog: glasovanje razveljavljeno, danes naj bi razpravljali o nastalem položaju. Mimogrede, SF, pravzaprav duo Flamingosi, ima čisto zanimivo stvar z naslovom Ludi letnji ples.

Update: storno, ne grejo v Atene. Srbi se zezajo, da so v 15 letih le dosegli civilizacijski napredek: razpad stare države je napovedala krvava fuzbalska tekma Dinamo-Zvezda leta 1990, razpad nevemkatere SCG/ex-Yu tvorbe pa samo par letečih flaš na glasbenem festivalu. Lep napredek, ni kaj.
Update 2: potrjeno ne grejo, mesto v finalu je dobila Hrvaška. Civilizacijski napredek, dobrososedski odnosi, ha?

Zobar kliče :)

2006-03-13T15:47:00.000+01:00

Za nami je še en prekratek vikend, med katerim se je izkazalo, da
a) Muki spi dlje, če mu narediš v sobi temnico (bravo, oči, hvala, Tesa)
b) Muki ne bo brezzob vse življenje (zapišimo datum prvega zobka, 11.3., le dober teden pred 9. mesecem) - juhuhu!
Sicer se je bolj počivalo, vreme je bilo usrano, prva knjiga, ki sem jo prebavil po Londonu, pa tudi nič posebnega. Bringing Down the House se začne napeto in zanimivo, tudi če nisi hazarder, ampak potem se začne ponavljati.
Delo spet kliče, zato pride poročilo o ogledu srbsko-črnogorske Evrovizije (burka!) jutri.

Sneg

2006-03-10T12:57:00.000+01:00

Zoran Predin je že zdavnaj izgubil svojo ostrino, ampak tale njegov citat (iz dnevnika v Sobotni) je uporaben za vse večne čase. Še posebej, če 10. marca sneži (kot se modno reče) "kot pri norcih". Torej: "To belo sranje naj pada v hribih."
Sicer pa ne bomo malenkostni: Muki je bil včeraj na Pediatrični zaradi refluksa. Zdravnik je na oko ocenil njegova zdaj že kar markantna lica in rekel: "Aha, ste prišli na poslovilca?" Torej, 71-centimetrski in 8.200-gramski (to je še vedno okrog 25. centila - kakšni fat boys so potem tisti v recimo 75.?) mucek je uradno zdrav. Juhu!

Kdo je pacientski prvak?

2006-03-07T14:42:00.000+01:00

Huraaa! Kje ste? Ni vas? Kdo je najuspešneje zvozil slalom med pirovskimi kriglami, kozarci s "takratkimi", nažiranjem s hrano in premagal konkurenco v šopku barskih igric? Jest. Neverjetno, česa takega res nisem pričakoval. (Govorim kot kaka gos na oskarjih.) Suvereno sem zmagal na biljardu, bil v zlati sredini na kalčotu, s kviskotom deklasiral druge Paciente na bowlingu (vprašanje za rekreativce: zakva je treba oponašat štorkljo in metat kuglo v hecnem loku, ko pa jo lahko zažuliš naravnost po kmečko in prideš do 190 pik kot jest? začetek: 4 x strike, he he), kot običajno popušil na fliperju (zadnji, OMG), nato pa šokantno (sproščen, ker nisem računal na kaj posebnega) osvojil še drugo mesto v šuliju in na pikadu. Bravo jest, dovolj je bilo za skupno zmago na 4. pacientskih igrah.
Opombe: Seba je naredil lepe medalje v slogu olimpijskih, Šved je pozabil prehodni pokal, Borči je zamehuril in ga ni bilo, Metka je noseča (pa ne z Jankotom, ampak s Primožem), Milka ni Gorenjka, fotk in reportaže pa še ni na naši strani (trenutno ni tam čisto nič), ker po vrnitvi iz Londona in igrah še nisem imel cajta, prej je bil pa tako čisti kaos.

Na zahodu nič novega?

2006-03-07T14:22:00.000+01:00

Zdaj je pa dovolj. All work and no play makes Jack a dull boy, a ne? Za trenutek bom torej odrinil v kot resno delo in kliknil "refresh" na spomin, preden gre vse v maloro. Torej, kaj je novega v Londonu? Na RCA, kamor sem odpujsal v vlogi pisuna po milosti British Councila (hvala, hvala) spremljat dva zabavna nagrajenca (Miha in Mitja, hvala za družbo), sem videl kup odtrgancev, recimo žensko z veliko žago, famoznega profesorja in presenetljivo veliko Slovencev (in še Hrvatje, ki so tam, govorijo slovensko, brez heca). V mestu sem videl milijon iPodov (vodstvo je prevzel nano), Tadeja, ki je končno začel pisat blog ('bemti, na dveh koncih?! tule in še nekje drugje - oh, ne spet na tej Rozini, no :)), Johna, ki na Teamtalku skrbi za odvisnike od Yahoojevega fantazijskega fuzbala (za eksperte YFF) in enih par štacun. Prinesel par kozlarij za Mukija in Lubico in superge zase. Menda so grde, pa še ime sem pozabil, tako da ne morem pripopat povezave. Pih, jih bom slikal v slogu Crnija :) Še kaj? Aja, ko prideš na letališče, te vsakič dražji Stansted Express pretenta s plakatom v slogu "Do centra je 531 semaforjev - hočete tvegati?" Potem prideš na vlak in kaj ti pove babura iz zvočnika? Ha, "čez vikend krampamo po tirih, namesto z vlakom vas bomo odpeljali nazaj na letališče z busom"!? No, saj je šlo še kar gladko, eno urco, brez zastojev. Sicer pa gremo drugič na Otok s familijo, bo bolj zabavno.
In kaj sem zamudil doma? Mladinček zna po novem sam vstati v stajici in se vedno več smeji. Lušten. Čombe je rahlo žalosten (depresija zaradi mulčka?), čeprav ga crkljamo, kolikor gre. Revček.

Pust lačnih ust

2006-02-27T09:28:00.000+01:00

Tašča me je pred pričami (familijo) razglasila za požeruha. Vsako leto ob pustu povabi otroke s familijami (letos je prišel zraven še Švaba) na kak krof. Ko je naša suha družinica (Mukec pa Lubica pa jest) pribremzala za mizo, se se vsi že mastili s šunko (nas so bojda klicali, a en štuk višje o tem nihče ni vedel nič!). In potem bum: "Ti si pojedel že devet krofov, samo še enega dobiš!" se je glasila obtožba. A jest zgledam kot tip, ki lahko požre 9 majhnih, a slastnih krofov? Ha ha. Finta je v tem, da jem tiste brez cukrovega posipa in ti so očitno skrbno prešteti. Ampak gospa tašča, štiri (4) krofe sem prijazno odnesel vašemu sinu in snahi. Benti, evo, za javnost: pojedel sem 1 krof direkt iz piskra, pa 2 za mizo ob kavici s Kovinarskimi, pa 1 za na pot k Mekinjskim, pa 1 pri njih (da se ne bi posušil, ker tavelike tamale ni bilo doma) - skupaj torej do trenutka razžalitve 5 krofov. Potem pa za kazen še 2 pa pol (Lubica je pojedla cukrano, jest pa tadrugo polovico). Tak cirkus za mizernih 7,5 krofa v celem dnevu?
Pih, eni požrejo v šestih minutah kilo pa pol krofov (to je bil bojda leta 1981 svetovni rekord), kar znaša okrog 26 unih smešnih ameriških krofov z luknjo. Pa tudi mednarodna federacija za tekmovalno žrtje me ne bi ravno imela za predsednika, se mi zdi :(
Pih, pih. Malo zelo tečen. Spet sneg pa nič medalj na olimpijskih, zdaj pa še tile krofi.

Številka 74

2006-02-24T10:24:00.000+01:00

A je to sploh življenje? Človek ima toliko dela, da si komaj vzame 5 minut in nakraca par vrstic :( Takole, povedati je treba vsaj to, da je Mukec začel odkrivati svet okrog sebe. V praksi to pomeni, da sem ga včeraj prvič videl mirno ignorirati poskus njegove mame, da bi ga zvabila v naročje. Ponavadi mulc kar poleti k njej, včeraj pa se je mirno igral naprej. Z žogo? Pajade, s piskrom, pokrovko in kuhalnico. Da ne bo kuhar? Sicer pa je - kot se spodobi za mamino službo - začel uporabljati telefon. Na mojem starem Sharpu, s katerim se zjutraj ponavadi žoga v postelji, je v imenik shranil številko "74". Grem iskat kakšne sanjske bukve in numerološke razlage, da bom videl, kaj to pomeni.
Update: našel! Eni stručkoti razlagajo, da prinaša 74 "zle slutnje, intenzivne sanje in motnje v prehrani" (ha, mulc ima motnje v prehrani le takrat, ko mu zmanjka papice na krožniku!). Treba je pogledati tudi 47 in 11: prištejmo zraven torej še "notranji boj med praktičnim in duhovnim" in, pazi to, "boj med podzavestnim in zavestnim" ter "morebitno nevrozo". Aj-jaj-jaj.

Vse najboljše, Mukec

2006-02-17T09:08:00.000+01:00

Muki danes praznuje 8 mesecev. Še vedno nima zob in punce (ali fanta) in je premajhen, da bi bil hokejski golman, zato pa je lep kot oči (čeprav vsi pravijo, da je čisto po mami) in se zna ljubko smejati, cviliti, plavati (well, pretiravam), skakati po banjici, če ga kdo drži za pas, in ločiti polento od banan. Mali lopov je zadnjič namreč ogorčeno protestiral, ko mu je skrbni oče (to sem jest) kot že x-krat prej serviral polentico. Tekma se je končala z remijem: pomlaskal je banano, ampak polenta na koncu tudi ni šla v nič. Starša zelo ponosna na mladička.
In v kakšnem svetu mulc kaj živi? V Mariboru imajo ptičjo gripo (to bo spet kaka žabarska zarota proti provinci), naš prezident je na duhovnih olimpijskih igrah, ameriški viceprezident pa nekaznovano strelja na ljudi. Pih.

Je li to moguće?

2006-02-13T14:05:00.000+01:00

Človek pride po par dneh v pisarno in odpre nabiralnik. Nekaj službenih mailov, 100+ debilnosti/spama in en biser iz preteklosti. Mladen Delić je komentiral fuzbal, ko se je še igralo s pikasto žogo, ko so fuzbalerji brcali v dresih s ciframi od 1 do 11, navijači pa stali na tribunah brez zicev, skratka, takrat, ko fuzbala denar še ni popolnoma spremenil v brezoseben cirkus, podoben ameriškim športom. To je to, čisti seks: Jugoslavija-Bolgarija, Split, 1983 (video, format wmv, 2.5 mega) - ampak ubijal bi za še daljši - hm, seks? - posnetek. Tule namreč manjka še uvod v delirij: tisto kukanje, ko je žoga še pri našem golu, Mladen pa stoka "Kasno je, kasno je. Kuda, Simoviću?"

Še vedno živ

2006-02-09T10:42:00.000+01:00

Z veseljem bi napisal kaj o muslimanskem internetnem lovu na Dance pa o kulturnem prazniku v graški Ikei in Mukijevem novem avtosedežu (Maksikozel, ampak oranžen), ampak se moram prej zahvaliti nevemkomu, da sem še živ. Lunin.net pravi, da bo polna luna šele 13., ampak če sodim po današnjem vedenju folka na cesti, nekaj v luftu ni v redu. Pri Viru mi je pot zaprl kreten, ki je zapeljal z neprednostne in nato sredi ceste ugotovil, da me zaradi megle ni videl. Ker je pravzaprav stal sredi ceste (avto ckrnu od strahu?) sem se imel potem čast elegantno izogniti po levem pasu in tam na srečo ni bilo nikogar. Hura! Potem sem pribremzal še mimo nesreče na avtocesti pri Šentjakobu in videl bum na Kranjčevi/Pokopališki med Sočo in Žalami. In vmes sem, kot da misli o smrti še ne bi bilo dovolj, lahko še malo poslušal o "skrivnostnem" človeku po imenu Oskar Keleminović. Tip, ki je menda ozdravil Dirtyja, se skriva in se ne pusti ujeti vsakomur. Povedano drugače: članki o njem izidejo v enem tednu v Jani, Delu, Direktu, Dnevniku (lenuh, uporabi iskanje na njihovih straneh, meni se ne da, ker sem videl večino stvari na papirju), hvali se, da je pocajtal 17 kardinalov, paciente pa sprejema le po ustnem priporočilu bogsigavedikoga - skratka, revčki, ki bi se pustili oskubiti za 10 čukov na uro, ne hodit k meni, moja tarifa je za vas previsoka. No ja, za vsak primer bi dal jaz našega prezidenta na seznam kandidatov za pot v večna lovišča, ampak nisem registrian na forumu in nimam časa. Če se da komu ubadati s tem, naj poroča.

Do šestih zjutraj

2006-02-07T13:26:00.000+01:00

Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje videli sonce. No, v soboto smo ga - pa še toplo je bilo. Z običajnih minus 5 (še na Ravbarkomandi ob zoprni burji) smo se spustili na morčkota. Plus 12, skoraj popolnoma brez vetra, toplo, luuuštno. Midva sva srebala kavice, Mukec je lenaril v vozičku. Potem je popoldne pozvonil telefon in oče treh punčk je povabil zapijat svojega novega mladička, pardon, mladičko. Od tu naprej se zgodba zaplete, ugotovitve pa so naslednje:
1) star sem - že pred žurom s strahom razmišljam, kakšen bom zjutraj;
2) star sem - ko pridem v lokal, sem med starčki; vse lepe ženske so toliko mlajše, da me niti pogledajo ne ;)
3) star sem - zeham že pred polnočjo.
Ampak kljub temu sem se spravil na veseljaški ringelšpil, popil zmerno količino Jacka in potem z odprtimi usti spremljal cirkus, ki je na momente spominjal na filme Emirja Kusturice. Po zapijanju v pisarni v nekakšnem poslovnem centru se je plesalo v lokalu, kjer pravijo rock'n'rollu rock'n'rool, kjer se gostom pove, da morajo domov, ob štirih zjutraj - kelnarce skočijo na mizo in zaplešejo, potem pa vratar, ki je videti kot Cime, odpre vrata in te napodi. Potem nas je gospa od enega od povabljencev / kelnarca / bodoča policajka (to je ena sama oseba, nisem bil tolk prbit, da bi videl dvojno!) skupaj s kolesi od invalidskega vozička odpeljala v en vaški pajzelj, v katerem striptizete (in kaj več?) sredi lokala plešejo in se tuširajo v eni tuš kabini a la Baumax. Svašta. Koliko stane pir, ne bi vedel, ker sem pa res bil že malce zmatran. Spat odšel ob 06.00 - bravo jest, saj ga še lahko biksam.
Nedelja mirna, pohod na Primoža v sončku. Ruža ne hodi več gor, surlasti Mrgoleti pa pošiljajo letos kar kazensko ekspedicijo: vsak dan se na pol inkognito vpišeta Marta M. in Marija (? nisem ziher) M., zraven gresta pa še ena Anica Leban in en Rudi Zore. Upam, da jih Ruža samo meče na finto in da bo marca spet začela razturat :))

Gužva

2006-02-03T08:23:00.000+01:00

Nič časa, samo delo. Pih. Muki oponaša ploskanje (bravo!) in se vse bolj obrača (cvili in cuka, če le doseže) za razvajenim (danes bom spet jedel z mize) Čombejem. Na Valu 202 porabijo vsak dan celo večnost, da preberejo seznam vseh smučišč, pobočij, gričkov in kupov šodra, s katerih se da spustiti z dilcami. Kot jara kača dolgo sranje (še daljše kot Wikipedijin slovenski seznam) je odločno preveč za zjutraj občutljiva ušesa. Usodni podatki za danes: velecentri tipa Vidrga-Kandrše (šit, dvakrat ta teden je bral ta poročila pogrkovalec, zdaj pa si predstavljaj, kak oheh je stheti tako ghozljivo besedo in kako ghozno je to slišati po hadiu) in Sodražica (stessa merda, pahdon, mehda, isti dhek) obratujejo s polno paro, na Starem vrhu pa je ob 6.30 zjutraj vreme "sončno". Yeah, right, zakva je potem v Ljubljani še tema? Nazaj delat, da bo lenarjenje za vikend slajše.

Ema: čas za beg?

2006-01-30T13:35:00.000+01:00

Oh mein Gott. Kje jemljejo emigrante iz Slovenije? V Culukafriji? Severni Koreji? Včasih si človek želi, da bi jo jadrno odkuril iz domovine. Naj se takoj znebim še preostalih pol ducata bralcev, ki z menoj niso v žlahti. Emo spremljava z Lubico vsako leto namesto Košnikove gostilne in podobnih gluposti. Vidiš 10-15 podpovprečnih komadov in se nafilaš z materialom za trač, ki sledi teden po prireditvi. Ampak ravno ko misliš, da si že videl vse, te rojaki pritegnejo po glavi od zadaj. Ob bogati ponudbi netalentiranih joškov je občinstvo za kraljico ljudskih src imenovalo tisto namigušo brez posluha, ki kruli nekakšne bizantinsko-terasaste plagiate. To je, dragi moji, glas ljudstva. Lubi boh. Meni je glas kar vzelo, zato pa je bila Lubica bolj v formi: zasmilila se ji je Monika Pučelj v kolesarskih pajkicah, pri Maji Slatinšek je šokirano gledala, kam se je skril pes, ki je revici strgal obleko, tiste čebule, ki so kot scenski element visele z odra, pa so se njej zdele bolj kot povešena jajca. Ah.
Nujen pripis avtorja: janševci, ki me boste obtožili za izdajalca, kavsnite se v rit. Vselej primerni citat "Zanimivo je, da so najbolj proti pravi slovenski misli/glasbi/pevki tisti, ki so bili že leta 1991 proti samostojni Sloveniji," ne bo šel skozi. Krvavel sem za Slovenijo, cepci kur***i. No ja, bil sem na razglasitvi države na Trgu republike (kri? ožulilo me je do kosti, ko sem šel v majici "Jest sm čist otceplen" domov) in vohunil okrog šentviške vojašnice prvi dan vojne (no ja, na edino svobodomiselno šentviško gimnazijo sem šel gledat sošolce na popravcih). Pa vi?

O, glej ga!

2006-01-27T13:18:00.000+01:00

Rokomet je eden najbolj dolgocajtnih in bedastih športov. Včeraj sem v prenos tekme Švica-Slovenija (evropsko) buljil kakih 10 minut, zato ker res ni bilo ničesar drugega na TV, ker je bila bajta pospravljena in ker je Lubica čvekala po telefonu (mladinec je seveda že spal). No, potem bi me pa skoraj kap: gospa poznavalka fuzbala (favorit: Roy Keane) se je izkazala z brzostrelnim recitalom, ki ga je spodbudil pojav športno-manekenske zvezde na zaslonu. "Ej, a je bil to un ... Aaa, lej ga, Renato Vugrinec. Iiii. Kje je pa tist ta drug, Uroš Zorman?" No, potem je pokazalo oba borca še pobližje - Renato je dobil plus, Uroša pa je poslala nazaj na TV: "Lupček, ti pejt rajš prodajat Dormeo ("zbudite se nasrani", op.avt.), si tam bolj lušten." Moj popoln brezup in potrditev stereotipa, da ženske gledajo šport le zaradi lepotcev, je potem na srečo ovrgla s tem, da jo je zanimalo, kje se skriva Rutenka.

Olimpijske na TV :(

2006-01-25T14:51:00.000+01:00

Na nacionalki se hvalijo, da nam bodo predvajali 220 ur dogodkov iz Torina. Pričakovati od RTV, da te bo osrečila, je seveda iluzorno. Igor E. Bergant pravi takole: "Neposredni prenosi bodo osredotočeni na alpsko smučanje, skoke, teke, nordijsko kombinacijo, biatlon in deskanja. Ostali dogodki bodo predvajani v aktualnih posnetkih." Povedano drugače: drekači spet ne bodo prenašali hokeja. Pričakujem imeniten odziv na najboljši hokejski strani in še več pohval za Berganta. Sicer pa je vodja projekta OI na RTVSLO Miha Žibrat. Lubi boh, kje je daljinec, da preklopim k sosedom?

Minus 17!?

2006-01-25T14:20:00.000+01:00

Avto (za spremembo ne smrduh) je zjutraj komaj vžgal. Saj ni kriv, ubožec dizlarski, mene pri takih polarnih temperaturah tudi ne bi spravili v gibanje. No, nekako nas je po krajšem pričakovanem kihanju le privlekel v center - familijo plavat kot običajno vsako sredo, mene pa delat.
In tudi ugotavljat, kaj je idealna temperatura. (Najprej rabimo seveda spet kalkulator/pretvornik temperatur za preračunavanje debilnih Fahrenheitov v Celzije).
Torej, za hišni bazen +27 stopinj, za vinček od recimo +15 stopinj za chianti ('bemti, tisti iz Montaiona v šupi nama bo zmrznil!) ali 10 za chardonnay, za domači hladilnik pa okrog +2 stopinji.
In zakva je idealnih -17? Za nič. No ja, mogoče za drsat, drugače pa izključno za poleževanje (lahko tudi škodljive posteljne dejavnosti) v toplem - recimo 42 stopinj toplejšem - domu.

Životinjsko carstvo

2006-01-23T11:35:00.000+01:00

Muki je šel prvič v živalski vrt. Tehnično gledano je bil sicer z nama v trebuhu že v čudoviti Tarongi, ampak tole je bil prvi pravi pohod. Ugotovitve: bazen pri morskih levih & co. obnavljajo, medvedi imajo mladiče in so okej, tigra imata vsekakor večjo kletko kot levji parček (Muki ima večjo sobo od njune zamrežene rupe), pri opicah je še vedno smeh, pri kačah pa smrad. Potke so bile blatne, česar pač ne morem zameriti upravi (sebe lahko brcnem v rit, ker je Muki gledal živali iz spidija in ne iz vrečarja), lahko pa jo pošljem v grda-beseda-za-100-tolarjev, ker je zaprt bife. Saj ne, da bi rabil pizzo in kolo, ampak če imaš 7-mesečnega mladiča, ki je lačen, je lepše, če ga lahko hraniš na toplem, kot pa da telovadiš v bundi na klopci. To, da pajzelj kljub izvešenemu urniku (9.00-16.00) ne dela, ti pri vhodu seveda modro zamolčijo.

Odpri oči in se odjavi

2006-01-23T09:17:00.000+01:00

Zamenjal sem webband (kva? prevod? ah, tist pas za privezat stran v desnem kotu). Tale ne pokriva opcije "flag" ampak za danes bo imeniten. Danes je namreč čudovit dan za spremembe. V nasprotju s tistimi, ki radi rušijo stvari tako, da se delajo, da so jim taiste reči všeč (ali pa se pridružijo partiji, da jo bodo spodkopali od znotraj) sovražnika raje napadem frontalno. A je to "open minded"? :))
Kakorkoli že, danes (v petek je bilo prepozno) je pravi dan za odjavo Dela. Mogoče bodo manj črni še kdaj na oblasti, pa se bom lahko potem hvalil in prilizoval. (Sploh pa berem cajtnge na internetu.) Tudi TV bi že odjavil, ampak je že doslej nisem plačeval.
Razlogi? Nič hudo političnega, ampak včasih je človek take volje ("tečen"), da samo sitnarjenje v osebnem krogu in teženje tistim, ki te že tako poslušajo ves čas, ni dovolj.
Ampak da ne bom vsega stavil na enega samega konja, naj povem, da mi je všeč tudi nova partija. Moj prjatu' Miha, zelo sposoben mlad menedžer, bi se moral vpisati. Potem se ne bi več vozil vsak dan v službo v Maribor k čisti multinacionalki, ampak bi delal v prestolnici in bi morda potem nekako privatiziral kaj (para)državnega ali šefoval v kakem merkatorju. Jaz bi bil pa namesto običajnega pisuna šef njegovega piarja in tisti, ki bi za svetovanje in marketinško dejavnost najel kako dobro firmo (beri: samega sebe, s.p.) in ji zaupal kak milijonski posel.

Vozi me vlak v daljave

2006-01-19T09:09:00.000+01:00

(1,2,3, kdo je še na liniji? Alkokalkulator me sprašuje, ali imam težave s tipkanjem, ker smo včeraj pri Kastelicih spili par šampanjčkov. Pajade, a zdaj naj bodo pa štirje odrasli nabutani od tehle mehurčkov? Dva bi še lahko videla dvojno, kaj več pa ... :))
Torej, naj urno in natančno kot ponavadi naškljocam včerajšnjo zgodbico. Ostal sem brez avta (Muki je z mamico spet čofotal na Difu) in se odločil, da bom premagal 25-kilometrsko pot domov z vlakom. Začelo se je sanjsko. Pot iz pisarne do štacjona, nakup karte in cajtnga: 5 minut. Premislek, ali naj grem pojest kaj nezdravega: 1 minuta. (Odgovor: ne.) Sprehod na peron, zelo počasi: 3 minute. In ravno ko sem začel razmišljati, da tale furka niti ni tako slaba varianta, je bilo pravljice konec. Državni ajzenponarji ne bodo imeli nikoli več moje podpore pri štrajku (mah, saj je že doslej niso). Ti beseda-za-100-tolarjev dajo v špici, 15 čez 3, vlak z 2 vagonoma. Jasno, da je potem vlak videti kot Auschwitz Express - vse črno od gužve. Karta mogoče res stane 470 sit, ampak v bistvu to zanje pomeni 940 sit: vsak zic prodajo dvema potnikoma, ne. Aja, kdo je rekel "ekspres"? Pomota! Do končne postaje v mestecu z dolgo tradicijo, ki mu pravim dom zadnjih par let, je natanko 14 postaj, ki naj bi jih rahlo zbutani čuh-čuh premagal v 40 minutah. Pa jih ni. Če se izrazim po avtomobilsko: prva prestava, druga, bremza, postaja. Prva, druga, treeet ... ha, postaja. In tako počasi do polja sredi poti, kjer se je v foglovž med vagoni, kjer smo stoje trpeli ta elitni prevoz, končno primajal ščipokart. Mož v uniformi (ta po barvi sumljivo spominja na Adrijine) je pogruntal, da tip zraven mene nima prave karte. (Imel jo je do Domžal, furkal bi se pa do konca). Pa mu reče uniformiranec, naj odkarta še 250 sit ali pa naj zapusti vlak. In na-pol-slepi potnik njemu, da nima cekinov (vmes mu v žepu seveda zazvoni mobitel), da je šele v Domžalah vstopil (lažniv'c) in da naj bo človek pa naj mu ne teži. No, ščipokart je svoj poklic vzel zelo resno in je začel recitirati kot kak šolarček ali pa najbolj zoprn prometni policajček. Postopek, pravila, bla bla, zapustiti vlak, poklicati policijo, bla bla. In je tip res zavrtel 113 in pred publiko natančno opisal incident: "Tukaj sprevodnik z vlaka 3180, imam potnika, ki ne plača bla bla, pridite ga iskat." Vlak je na naslednji postaji ustavil in potem naj bi prišla patrulja. Vmes smo iz naslednjega recitala iz zbirke ajzenponarskih zapovedi izvedeli, da stane vsakih 5 minut čakanja povzročitelja 5 čukov in pol (prva verzija) oziroma 8 in pol (druga verzija, inflacija). Prvi se je nakladanja naveličal potnik brez prave karte in jo je seveda podurhal. Ščipokart je šel spet klicarit ta plave, ampak teh ni nikoli, ko jih človek rabi, in so mu po telefonu rekli, da oni pa res nič ne morejo pomagat. Ščipokart je še malo butasto gledal, povedal zbranim, da je "postopal po postopku in da bo on napisal zapisnik in da je s tem opravil dolžnost". In potem smo smeli končno naprej. Končni čas vožnje: 55 minut.
Mogoče se drugič ne bom peljal domov z vlakom, si je rekel in šel nazaj delat pametnejše (službene) reči ...

Vse najboljše

2006-01-16T08:53:00.000+01:00

Blaž se je pridružil klubu 30 in zdaj je v bandi res že bolj malo smrkavih primerkov. So se pa gospodje v pomanjkanju boljšega dela domislili, da se da starost meriti tudi v drugih enotah kot v letih. S kombinacijo ročnega računanja (množenje let s 365) in razuma (prešteli so prestopna leta) so ugotovili, da bo Borec za valentinovo star natanko 10.000 dni. Če to ni okrogla cifra!
Jest sem seveda že čez, sem šel pa računat s preprostim kalkulatorjem (hvala, Šved) in ugotovil, da sem recimo star že milijardo in nekaj drobiža sekund. Moji naslednji jubileji:
22. november 2007: 300.000 ur;
11. september (obletnica poroke + famozni 9/11) 2011: 20 milijonov minut;
31. december (silvestrovo) 2011: 2000 tednov.
Še Muki: 22. februarja letos bo star 250 dni, 8. avgusta 10.000 ur, jutri pa 7 mesecev :))

Ghost

2006-01-12T10:59:00.000+01:00

Z liftom sem šel po sendvič in končno sem ga srečal :)

El Saltador

2006-01-12T09:23:00.000+01:00

Zarečenega kruha se največ poje. Veliko se bo sicer pojedlo tudi na račun preklinjanja (včeraj sem vplačal 1200 sit, kolikor se je nabralo od začetka, potem sem jih zvečer izustil še 300), ampak to je druga štorija. Torej, ne le, da hodi Muki po novem plavat, dobil je tudi igračko, o kateri bi njegov oče (to sem jest) še pred pol leta besno tulil, da je ne bo nikoli privlekel v bajto. Ljudsko ime za zadevo iz grde plastike je skokec, uradno pa Jumparoo Deluxe. Muki je zadevo izbral kar sam: v celovškem Toysu je, ko sva ga posadila noter v tisti žakelj, čisto ponorel. Skakal je kot utrgan in se zraven podobno neuravnovešeno (en hip blaženo, naslednji obsedeno) smejal.
Sicer pa smo šli čez mejo gledat otroške avto sedeže (super, nov strošek). Torej, Romerjevi verniki, imam novico: Schmid, ki je kar mojster svojega foha, vsekakor pa ima o otroški robi več pojma kot tiste večno zmatrane utopljenke iz Baby Centra, pravi, da je Romer že dober, da je super, a da definitivno ni edini. Sploh pa pravi, da je recimo Maksi kozel vsaj enako kakovosten in varen. Aja, Schmidov komentar pri nas tako razvpitega Romerjevega modela za 80+ čukov s posebej imenitnim spodnjim delom: "I can't really sell it. People in Austria are not so crazy to pay another 150 euro for a part that doesn't make any real difference." Evo. Sprejemam stave, kateri model bo dobil Muki čez kak mesec, ko bo čas za nakup.

Brrr, zebe

2006-01-10T08:47:00.000+01:00

Mukec ima po tehtanju prejšnji teden slabih sedem kil in pol in kljub svojemu gastroezofagealnemu refluksu (še ena razlaga) nikakor ni več rahitičen. Lica sumo borca so dokaz, da se lepo razvijamo :) Ampak mulec mora tudi malo telovaditi in po dolgem premisleku sva se odločila za stajico, rabljeno, za 6 čukov, z Bolhe. Ker bi jo rada uporabljala kot pripomoček in ne kot hausarest, bo mladičkov čas v njej strogo odmerjen. Mali, plezaj!
Druge novosti: včeraj sem moral po hokeju skoraj vlomiti v bajto, ker na "šopu" ključev za smrduha ni bilo ključa od vrat. Lubica je telovadila, tašča in tast sta pa zaradi težav z dvd-jem (bemti, Tomaž, kdaj boš zrihtal tudi video?) zgoraj pri naju zatopljeno strmela v Punčko za milijon dolarjev (Čuka je pozneje zvilo, ko je Medvedka prilimala tamalo na poden, in je šel raje dol gledat poročila). Telefon je bil seveda odložen, zvonca pa nista slišala, in šele ko sem začel lučati kepe, ju je Čombe opozoril, da je pred vrati ledena skulptura.
Podobno primrznjen sem bil tudi danes zjutraj. V smrduhu ponavadi poslušam Val 202, ker je to edino, kar spodobno lovi montirani "radio". Ampak potem ko sem slišal napoved za Delo in je Lada Zei kar direkt povedala, da se poslavlja od radijske napovedi, ker so jo medijske pluralistične pizde (saj ne preklinjam vpričo familije, ne težit) odžagale, sem odvil do prve naslednje poslušljive postaje. Na Duru so predstavljali Roda Stewarta (vse najboljše, 61-letnik) in pupa za mikrofonom je povedala, da ni Škot, ampak Anglež, zato ker je rojen v Londonu. Lubica, tip, ki se rodi v škotski familiji ter navija za škotsko reprezentanco in Celtic, se lahko rodi tudi na Melmaku, pa bo še vedno Škot. Pih.

Pi***, 100 tolarjev

2006-01-09T08:55:00.000+01:00

Malce zamujam, ker sem lenaril/dopustoval, ampak nikoli ni prepozno. Tu je bedasta zaobljuba leta. Predlani sem se zaklal in obljubil, da vse leto ne bom jedel hamburgerjev in pil kave. Pridno sem se držal obljube in jo celo potegnil v naslednje leto. Trapaste namige, naj neham piti črno zlato, sem seveda preslišal, sem se pa za letos domislil koristne igre: ne bom preklinjal. Pravila igre:
1) velja za glasno govorjenje v družbi Lubice in/ali Mukija;
2) za vsako kletvico plačam 100 tolarjev v pujsa;
3) sredstva, nabrana v pujsu, gredo v Sklad za imenitno večerjo, upravičenca do sredstev sva samo midva z Lubico.
Status: od uradno izrečene zaobljube (v petek zvečer) sem si nakopal 700 sit pufa. Pujsa (ja, šparovca, kva pa?) še nimam. Bom šel prašat v banko, če imajo še kaj tistih malih plastičnih. Hm, vprašanje, če bo dovolj - morda bi pa raje najel sef? :))
P.S. Sem edini član družine, ki se gre to igrico. Lubica bi natolkla denarja za dobro večerjo v enem samem vikendu. Poiskati ji bo treba strokovno pomoč. Iskanje za zdaj ni obrodilo sadov - če izvzamem tale patetični ameriški poskus.

Primož, zadnjič (za nekaj časa)

2006-01-09T08:53:00.000+01:00

Familija je spala in lenarila, ampak Nataša je rešila čast in prešpicljala zadevo zgoraj na hribu. Hvala lepa.
"No, iz preverjenih virov, vendar malo zmedenih odgovorov (pildke s podatki so odnesli v dolino, bo pa vse, vključno s slikami, v Kamniškem občanu...) podajam približno poročilo o aferi Primož. Kolikor sem lahko razbrala, so našli salamonsko rešitev: uvedli so dve kategoriji nagrad - za žensko in mošlo kategorijo. Ruža je bila zmagovalka med ženskami (1.107 vzponov), dobila je tudi pokal za največ vzponov v enem dnevu (10x), Vinko, ki je bil užaljen, ker ga je nascala babnica (menda je ves čas trdil, da ga ne more) je zmagal med moškimi (1.057 vzponov), tretji, Rudi, je nabral kakšnih 500 do 600. To je to - toliko sem izvlekla iz Brigite in nekam nerazpoloženega Francija ..."

Srečno in veselo

2006-01-01T19:37:00.000+01:00

Pojem "najdaljša noč" izgubi pomen in čar, če imaš doma šestmesečnega mladička. Silvestrovega tokrat seveda še ni pričakal. Zjutraj je čakal spodaj pri babici, ker sva šla midva še po robo na plac v BTC, nato je pa sodeloval v popoldanskem impro-žuru - z Lopatami in Kastelici smo se sredi dneva lotili uničevanja penin. Končalo se je z enim razbitim glažem (bravo jest) in s precej smeha. Muki je nato ob osmih tako kot vsak dan odsanjal v svoj svet in se mu je prav mirno žvižgalo za cirkus okrog bajte. In midva? Večerjo sva dokončala okrog 22.30 (orado sem šel peč v kevder, en ribji smrad na teden je dovolj), se nato lotila filma Garden State (jaz mu dam 5 *, Lubica pa kako manj, a ji je bil tudi všeč), ob polnoči pa skozi okno spremljala mega festival ognjemetov. Bravo Kitajčki, kaj vse spravijo v tiste baterije za par čukov :) Po polnočnem posladku (čokolatina iz Zvezdice) sva nadaljevala pred tevejem. Videla pol Solina na DVD-ju (jebemti, kdo je to sinhroniziral v nemščino?), konec nastopa Robbieja Williamsa iz Berlina na TVS, potem sem pa sam ob speči boljši polovici še eno uro trpel ob koncertnih Novih fosilih na HTV (bljak, debela in infantilna Sanja Doležal je frderbala še tistih par luštnih hitov) in užival ob prepozno odkriti koncertni Pink na francoskem TV5.
Sicer pa, če se dan pozna po jutru in leto po 1. januarju, bo letos: ves čas scalo, jedle se bodo sarme, Mukec pa bo zahteval, da ga vlačiva po rokah. Mali je tik pred novim letom odkril disciplino, ki jo bo pilil v prihodnjih letih: "kako se pustiti razvajati in zahtevati pozornost". Ni šans, mulc.

P.S. Ideje za vpise, ki so se porodile med prazniki:
- zakva je program na TV za praznike vedno v riti?
- zakva folk pošilja kvazi-hecne sms-e (letošnji hit: arabske črke)
- čudoviti svet ognjemetov
- zakva si lahko v Hervisu kupiš 30 hokejskih palic, zavitih v levo, in sami samcati 2 (!) desni?

Na kraju zločina: Primož

2005-12-29T10:08:00.000+01:00

V zadnjih dveh dneh je Muki počival doma in se šparal (ven je skočil le za kratek čas, recimo k dohtarci pokazat svoje virozne pike, ki še niso hotele izginiti). Sva pa njegova starša šla raziskat zadeve na Primoža. V zametih sva v dveh poskusih srečala famozno Ružo (dvakrat!) in Rudija. Ta se spet ni vpisal v buklo, zato več o Ruži. Zapišem lahko, da je vsaj v videnih poskusih igrala fer, če ne še več. Videla sva jo čisto zgoraj in čisto v podnu, dodati pa je treba še to, da je gazila po snegu brez palic in brez derez.
Zadeva o rekordih se zapleta in je odličen primerek "slovenceljnovske" (kak izraz, ha?) zgodbe. Imamo fovšijo (taščina prijateljica, mati znanega alpinista, zna povedati, da je "videla Ružo, kako je obrnila daleč pred izhodiščem in šla nazaj gor"), ksenofobijo ("Ruža je južna") in zamero (črtanje v knjigi). Kot sem že napovedal, bo tole še zanimivo, zato jo bom v ponedeljek z veseljem mahnil past fribce in se privoščljivo smejat (evo, Slovencelj) na podelitev nagrad. Sicer pa sem na poti navzdol (gor sva tiho, ker sopihava) Lubico gnjavil s teorijo. Predlagal sem, da bi ustanovila Preiskovalno komisijo za pojasnitev zločinov na Primožu (parlamentarno, plačan job) in uredila tekmovanje. Preprosto: rabila bi samo dva avtomata (recimo taka od Skidate). Enega bi postavila v poden, k lovski koči, drugega na vrh, potem pa naj penzionisti kar pešačijo. Nadgradnja teoretičnega načrta (webcam, prstni odtisi, satelitsko opazovanje) sledijo v enem od prihodnjih spustov. Lubica nad mojim razmišljanjem ni navdušena. Hm.

Ruža Jovčeva

2005-12-27T09:20:00.000+01:00

Prazniki pa taki. Spet v službi - po "razpoloženjski", debelo uro trajajoči vožnji čez 20 centi frišnega, večinoma nespluženega snega. In vikend? Pustimo ob strani drevešček (obeski so premajhni, prihodnje leto kupiti nove) in darilca (lepa, uporabna, hura!). Mukec je za božička dobil virus, zaradi katerega je tri dni pasel vročino (zabremzal je na srečo pri 38,5). Ves čas smo bili zaprti noter, čeprav nama je ratalo enkrat oddati mulca štuk nižje in solo pobegniti na Primoža (glej tudi tukaj). Tam sva namesto na idilično vzdušje naletela na škandal. Naj pojasnim. Na Primoža rinejo kot na vsak kucelj ob lenih izletnikih in nedeljskih uživačih tudi poblazneli "števci" - kako pa naj rečem ljudem, ki delajo nekaj samo zato, da delajo črtice? Taki so kot tisti utrganec iz Muppet Showa, ki je jedel klobase, zato da jih je štel. Torej, kdo je lahko rekorder v lazenju na hribček (kva pa vem, 45 minut povprečne hoje gor) nad Kamnikom? Odgovor je bil do lanskega leta preprost: penzionist, moški, ki ga doma čaka ljubeča žena z župo in se ne pritožuje, če dedec petkrat na dan rine v hrib. Lani je uradno zmagal Vinko Mrgole (menda ga je pred kakim mesecem užgalo v hrbet), sledil mu je Rudi Zore, se pa žal ne spomnim točnih cifer (1100 pa 750??? - takole zelo na pamet - ne me držat za besedo!!). Vinku zamerim, da včasih ne štarta v podnu, ampak se zapelje (ojoj) čez prvo strmino (sem ga videl na lastne oči), Rudiju, ki je sicer menda naš skoraj sosed, pa to, da se ne vpisuje v knjigo, ki čaka pohodnike pri oštariji na vrhu. (Piše doma v svoj zvezek, gori se včasih sicer pofočka, ampak na koncu leta pride in reče "tolk jih mam" in mu verjamejo.) Letos bo podelitev pokala in medalj najbolj vztrajnim - 2.1.2006 ob 10. uri - vsekakor napeta. Enkrat marca se je namreč po pripovedi prijaznih oštirjev kot feniks pojavila misteriozna vdova Ruža Jovčeva, "Makedonka v navadnih čevljih, hujša kot Vinko, desetkrat je bila v enem samem dnevu gor, shujšala je že 19 kil". Babnica je očitno postala pretendentka na prvo mesto in to neznanega tekmeca hudo moti. Ružino ime je namreč v knjigi zadnje čase vselej prečrtano. Kdo to počne in zakaj, se še ne ve. Naju z Lubico fajn matra fribec, tako da jo bova še mahnila gor. Že danes popoldne, če bo po sreči. Pogledat, če rine Ruža gor tudi v snegu.
Še nujen pripis: danes bi morala biti naša družinica po originalnem planu v Londonu, pa ni. Šmrc. Pa prihodnjo pomlad, skrajni čas je, da gre Muki malo naokrog.

"Praznično" vzdušje

2005-12-23T19:44:00.000+01:00

To je en navaden drek. Petek, dan pred božičnim večerom, vsi so že doma ali bezljajo po štacunah, jest pa spet dežurni. Lubici igra na telefonu "Driving Home For Christmas" (Chris Rea je fajn). A že mamo okranclano drevo (a je kdo opazu, da sem zgubu občutek za slovnico?)? Nimam pojma. Pravkar dobil SMS: "Mali ima vročino." Bravo, krasno, jaz pa čakam usrane printe. Zdaj grem gledat, kako nam kaže, potem bom pogledal nujne stvari in potem bom šel. In še bolj potem bom izključil možgane. Krasno, še en SMS, še višja temperatura. Vesele praznike :(